»Krivi smo, da so ljudje na cesti!«

Zgodbe

»Krivi smo, da so ljudje na cesti!«

Jelka Sežun

29. 11. 2021, 22.00

Lahko bi bila lepa zgodba – dva človeka, že v letih in slabega zdravja, živita v obupnih razmerah. Prav zdaj, ko bi najbolj potrebovala varno zavetje in toplino doma. Pa so skupaj stopili ljudje in organizacije ter našli rešitev, dve lepi, topli, že dolgo prazni stanovanji. Zakaj pa ne, je rekel upravitelj stanovanj, seveda ju lahko dobita, pa tudi z višino najemnine ne bomo pretiravali. In se bo upravitelj tako rešil stroškov, ki jih ima s praznima stanovanjema, občini ne bo treba plačevati drage oskrbe domu upokojencev, dva človeka v stiski pa bosta dobila lep, varen, človeka vreden dom. In tako vsi zmagajo. Samo da ne, nihče ne zmaga – upravitelja je nenadoma naskočil kup pomislekov. In zdaj že od avgusta vse stoji, Zlatko in Ivan pa sredi trde zime še vedno nimata doma. Pa bi bila lahko zares lepa zgodba.

Povem vam zgodbo – no, dve: gospod Ivan je sedemindvajset let kot zidar delal v Avstriji, ampak samo osem mesecev je bil prijavljen, pa še to le za štiri ure. Oddelal je seveda ves delovnik, za štiri ure so mu denar nakazali na račun, drugo je dobil na roko. In potem so mu po skoraj tridesetih letih lepega dne rekli, pojdi, tu ni več dela zate, idi domov. Da je dobil celo odpravnino, večkrat poudari gospod Ivan, »odpravnina ni problem,« je menda rekel šef, in jo je Ivan v eni uri res dobil – ni pa dobil pokojnine in tudi ne pravic, ki izhajajo iz socialnega zavarovanja. Zdaj živi pri sorodnikih in išče rešitev za svojo stanovanjsko stisko.

Gospod Zlatko je vse življenje delal na kmetijah. Pred letom dni ga je zadela možganska kap in zdaj živi v bivšem svinjskem hlevu, pa še od tam ga mečejo, gospodarjevi vnuki bi radi hlev/stanovanje podrli, da si bodo tam zgradili hišo. Staro se mora umakniti novemu. Naj bodo to stare zgradbe ali stari ljudje.

Ivan in Zlatko sta z nekaj pomoči še sposobna skrbeti zase. Nobeden od njiju noče v dom.

Mogoče je. Tu v obe zgodbi posije žarek upanja: njuna stiska ni ostala neopažena, ljudje in organizacije, ki jim ni vseeno, so stopili skupaj in poiskali rešitev. Našli sta se dve stanovanji. Lepi in že dolgo prazni. Čez cesto od gradu Cmurek, kjer je bil nekdaj Zavod za duševno in živčno bolne Trate, so bloki, ki so jih zgradili za zaposlene v zavodu. Zavod Trate so leta 2004 razpustili, bloki so pa še vedno tam. In dve stanovanji sta že petnajst let prazni. Socialno-varstveni zavod (SVZ) Hrastovec, ki zdaj upravlja stanovanji, zanju ni našel ne najemnika ne kupca. In so ob povpraševanju rekli da, pripravljeni so ju oddati. Da imajo pravilnik, ki jasno pravi, da smejo stanovanje oddati zunanjemu uporabniku, če nimajo interesenta med svojimi zaposlenimi, so priznali.

Se je že zdelo, da se vsem nasmiha večkratna zmaga: SVZ Hrastovec bo rešen fiksnih stroškov za stanovanji, pa še nekaj najemnine bodo dobili, občini ne bo treba plačevati več kot tisoč evrov oskrbnine v domu starostnikov za svoja občana, ki tako ali tako nočeta v dom, Ivan in Zlatko pa bosta imela svoji stanovanji, v katerih bosta lahko z nekaj pomoči samostojno in brezskrbno živela. Lep, lep konec.

Na začetku avgusta so od SVZ Hrastovec dobili ključe in šli stanovanji pogledat. Ivanu in Zlatku sta bili všeč. In sta šla gospoda takoj v akcijo, Ivan si je kupil pohištvo, Zlatko pa štedilnik ter se dogovoril tudi za pohištvo. Zavod Hrastovec so prosili, naj sestavi najemni pogodbi. Od srečne selitve je bodoča najemnika ločevalo samo še nekaj dni, se je zdelo, oba bi lahko še pred koncem avgusta spala v svojih posteljah v svojih stanovanjih.

In potem se je stvar nenadoma upočasnila. In ustavila – v SVZ Hrastovec so dobili napad dvomov in pomislekov. Ključe obeh stanovanj so zahtevali nazaj. Od sredine avgusta vse stoji in se ne premakne nikamor.

Kako je ob tem pri srcu nesojenima najemnikoma? Gospod Zlatko pravi, da je »razočaran«, gospod Ivan pa še vedno ohranja upanje, pravi. Pohištvo, ki ga je tako optimistično kupil, je v zasilnem skladišču.

Več v reviji Zarja Jana št. 48, 30.11.2021