Pred tridesetimi leti je slovenski narod vstal, da danes lahko kleči. Na svoje smo šli, ker smo se želeli izpolniti kot ljudje; želeli smo si konca strahu, nadzora, groženj, izkoriščanja in delitev; hrepeneli smo po resničnem bratstvu, po pripadanju globalni človeški skupnosti, po zasluženem priznanju, ponosu. Bili smo pripravljeni, da se s svojo podivjano življenjsko močjo poženemo nad svet in z golimi rokami vpraskamo svoja imena v zgodovino človeštva. Z velikimi očmi in čistih src smo stekli v prihodnost – tekli, in končno padli v past. Trideset let po osamosvojitvi je Slovenija dežela brez vitalnosti, domovina ponižanih.
Ponižani so starostniki, med epidemijo javno označeni za pogrešljive. Ponižani so mladostniki, ki se jim je odvzela mladost, nato pa še zamašila usta, da svojega razočaranja ne bi izkričali na ulici. Ponižani so otroci, ki so v najbolj zvedavih letih ostali brez igrišč, igral in družbe vrstnikov. Ponižani so starši, strti z bremeni neuspešnega reševanja zatolčenih potomcev v času, ko tudi ata in mama nista imela moči, da preženeta vse strahove pod posteljo. Ponižani so delavci, trgovke, poštarji in drugi, ki so morali tudi na vrhuncu epidemije izgorevati na delovnih mestih, da so preprečevali strmoglavljenje krivulje vsemogočnega BDP. Ponižane so podplačane medicinske sestre, strežnice, tehniki, kuharji in čistilke po bolnišnicah in domovih za ostarele. Ponižani so gostinci, prevozniki, obrtniki, frizerji in trgovci, ki so bili brez pravih argumentov neprepustno zaprti brez možnosti pritožbe. Ponižani so revni espeji, ki morajo vračati državno »pomoč«. Ponižani so umetniki in nevladniki, predstavljeni kot lenuhi in nekoristni zajedavci. Ponižani so novinarji od oblasti neodvisnih medijev, z njimi pa vsi njihovi gledalci, poslušalci in bralci. Ponižani so razumniki, tarče diskreditacij, groženj in tožb. Ponižane so borke za pravice žensk, označene za nedojebane histerične možače. Ponižan je bog, na katerega se sklicujejo tisti, ki so s svojimi dejanji dokazali, da jim ni nič svetega.
Rekli boste, kdo sploh še ostane. Ostanejo izbranci in njihove sluge – bogatuni, politikantska elita, lobiji, paranoidni neuravnovešenci, verski fanatiki, nesposobni nameščenci, ideološki propagandisti in nevarni nasilneži; to so ljudje, ki so bili povzdignjeni v višave. Kjer s samega vrha oblasti na državo sije črno sonce, njegova senca pa je izpod kamnov privabila mrčes, ki nam sili v ušesa, v usta, v nosnice in nam v možgane leže črve, ki žro zdravo pamet. Zlo pohlepno srka življenjski sok iz še vedno mlade države in jo spreminja v izhlapelo dementno lupino, ki ne pozna svoje preteklosti in se paranoično ozira po prihodnosti; zlo nas strahuje, se dobrika, razdvaja, sili, krade, laže, potvarja, posiljuje dušo s svojim mrtvaško ledenim dotikom. Bodimo na veke prekleti od zanamcev, ki jih ponižujemo s svojo ponižnostjo – ali pa vstanimo.
Zarja Jana, št. 18, 4.5. 2021
