Pri nas doma radio stalno poje in žlobudra. Tu in tam slišim kaj, kar sproži razmislek. Danes je bilo tole: »En dan v stiski je en dan stiske preveč.«
V življenju se zgodi marsikaj. Krivice, nemoč. Smrt bližnjega, huda bolezen … Ni se vedno lahko postaviti na noge. A večina se nas nekako zliže. Ko takole pogledam nazaj, vem, da brez zoprnij in stisk, ki mi jih je – tako kot vsem – življenje prineslo na pot, ne bi bila to, kar sem. V dobrem in slabem. Še sem tukaj in z veseljem živim. In razumem bistvo pogosto uporabljenega pregovora naših nekdanjih bratov, v prevodu, kar ne ubija, krepi.
Odraščala sem v času, ko starši, učitelji in skrbniki vseh sort niso razmišljali le o ugodju in udobju otrok. Niso imeli časa, cele palete strokovnjakov in »strokovnjakov«, ki bi razmišljali o tem, kaj vse lahko rani občutljive dušice, pa – bom kar naravnost rekla – na srečo tudi še ni bilo. Veljalo je, da je otroke treba postaviti na noge in spraviti do kruha. Do tam starši, od tam sami naprej. In bolj malo 30-, 40-letnikov je za večno občepelo ob maminem štedilniku in pralnem stroju.
Danes je drugače. Danes otroke zavijamo v vato, varujemo, ščitimo pred vsem in vsakomur. Z njimi letamo od enega strokovnjaka do drugega, učitelje in vzgojitelje pribijamo na križ, krivimo sistem, preteklost in prihodnost. Skupnost ne šteje, prilagajanje je teror, posameznik sam zase, s svojimi potrebami in zahtevami je središče sveta.
Tudi zato, ker je en dan v stiski en dan stiske preveč.
Vse to se mi je pletlo po glavi pred začetkom novega korona šolskega leta. Če je kaj dobro, je dobro to, da naj bi šola spet bila šoli podobna. Načeloma. Vsi v razrede, skupaj in vsaj približno tako, kot je nekdaj bilo. Od tu naprej pa vse skupaj dobiva precej bolj negotovo podobo. Tale naš NIJZ je v mesecih, odkar ga je vlada s postavitvijo Kreka oblikovala v sebi dopadljivo in podložno ustanovo, dodobra poskrbel za nezaupanje in posmeh državljanov. Tako pač je, če stroka postane orodje v rokah politikov. In potem so njihove ugotovitve in navodila, kakršna pač so. Neživljenjska in neuporabna, pravijo šolniki. Kot je bilo tole umeščanje Hrvaške na rdeči seznam. Najprej 14-dnevno odlašanje – očitno po dogovoru s sosedi –, potem blazne napovedi o 150 tisoč Slovencih, ki bodo ob vračanju podrli mejne prehode, potem nikjer nikogar. Kaj naj si človek misli o vladi in ministrih, ki tako očitno nimajo pojma o ničemer? Ni prijetno, konec koncev ti tipi precej vplivajo na naša življenja. In na porabo našega denarja.
Oni morda niso v stiski, državljani pač.
Nazaj v šolo. Berem, da je spomladansko delo od doma otrokom pustilo hude stiske in travme. Da jih bodo nekateri še dolgo prebolevali. Morda celo nikoli preboleli!? Vse, da je bilo narobe. Otroci se niso znašli, mnogi starši jim niso mogli pomagati, niso imeli rednih obrokov, niso se družili … Skratka, bilo je težko. No, ja! Povsod gotovo ni bilo optimalno. V marsikaterem domu niso mogli poskrbeti za idealno »cono udobja«. Iz najrazličnejših razlogov. A šlo je za dobra dva meseca! V primerjavi z devetimi šolskimi leti! Halo!
Meni se zdi, da dušebrižniki vseh sort vendarle pretiravajo. Življenje ni praznik. Nihče se ne rodi pripravljen na vse, kar ga čaka. In v tem kontekstu velja nekoliko pretehtati tudi stavek, da je en dan v stiski en dan stiske preveč.
Meni se zdi, da je en dan odločno premalo. Trdo preizkušeni bodo premikali gore, one druge bo podrla sapica.
Rek, da kar ne ubija, krepi, je krut, a ni brez soli. Tudi v današnjih časih ne.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020
