Nisem prva, ki piše o tem. Morda ste spregledali. Morda niste verjeli. Morda se vam ni zdelo pomembno.
Ampak je.
In zato je treba o tem pisati vedno znova, še in še ponavljati, dokler ne bo vsem jasno: stvari, ki nas delijo, vse te ideološke vojne, dramoleti v parlamentu, histerična prerekanja v televizijskih studiih, neskončne razprave o tem, čigav (pra)dedek je drugega (pra)deda pred osemdesetimi leti ali koliko že lopnil po glavi, vse to so samo dim in ogledala, magična predstava za množice, ki prikriva igre v zakulisju. Ker če se ljudje ukvarjajo z bebavimi tviti, če se razburjajo zaradi izjav, ki so v resnici zgolj provokacija, le (še en) način odvračanja pozornosti, potem so kot tisti trije junaki iz basni Ivana Andrejeviča Krilova, labod, rak in ščuka, saj veste, oni trije, ki so se zmenili, da bodo skupaj potegnili voz, vzorno so se vpregli in potegnili na vso moč, potem pa, saj se spomnite, »napenjajo moči, a voz nikamor noče! Saj breme ne bilo bi zanje pretežko, a kaj: labod se vzpenja pod nebo, rak vleče pač nazaj, a ščuka v vodo hoče. Kdo kriv je, kdo nekriv – kaj bi sodili mi; a voz še danes tam stoji.«
To smo mi, labodi, raki in ščuke. In voz stoji na mestu, samo medtem ko mi vlečemo vsak v svojo stran, hijene, ki jih Krilov sicer ne omenja, z voza odnašajo tovor. In bodo to počele vse do takrat, ko se, če se, mi zmenimo, v katero smer bomo vlekli. Vse do takrat, ko bomo, če bomo, upoštevali edino navodilo, ki lahko slednjič pripelje do tega, da se bo voz premaknil: follow the money, bodite pozorni na to, kam gre denar. Slogan, ki je (leta 1976) zaslovel s filmom Vsi predsednikovi možje, uporabljen je bil pa že prej in še mnogokrat potem. Ker absolutno drži. Samo pojdite za vonjem denarja, ignorirajte pasje bombice, ki jih meče politika, da bi odvrnila vašo pozornost, pa boste razumeli, za kaj v resnici gre: gre za to, da se za vsemi našimi osemkolesnimi oklepniki, za teši, za nezgrajenimi drugimi tiri in karavanškimi predori, za nespodobnimi štacunami z zaščitnimi maskami in respiratorji skrivajo visoke provizije, reke javnega denarja, ki tiho odtekajo v zasebne žepe, medtem ko se mi prerekamo, prerivamo, pretepamo za oslovo senco. Med tem, ko se gremo mi proslave in antiproslave, proteste in antiproteste, peščica diskretno bogati.
Pojdimo raje za vonjem, no, smradom pokradenega denarja. In potem naredimo red. Skupaj. Tudi na ulici, če bo treba.
Premaknimo voz. Breme ni pretežko.
Zarja Jana št. 27, 7.7.2020
