Tole je slovarska definicija (Merriam-Webster): antifa je lahko človek ali skupina, ki aktivno nasprotuje fašizmu, beseda pa označuje tudi antifašistično gibanje. Lahko je samostalnik (ki lahko označuje človeka ali pa gibanje) ali pridevnik, naglas ima lahko na prvem ali drugem zlogu, pa izbirajte. In čeprav se zdi, da je besedo in pojav, ki ga označuje, šele pravkar prineslo, bosta vsak čas (no, drugo leto) praznovala stoletnico. Pri Merriam-Webstru pravijo, da so jim že leta 1955 predlagali, naj besedo uvrstijo v slovar, pa je niso, ker so menili, da ni dovolj pogosto uporabljana. No, to se je medtem temeljito spremenilo.
Antifa je seveda okleščena verzija antifašizma (ali antifašista), in medtem ko je beseda antifašizem prišla v angleščini naravnost iz italijanščine, kjer je nastala, je skrajšani antifa prišel preko ovinka iz nemščine, v angleščini pa se je prvič pojavil v članku iz leta 1930. In čeprav vas bodo morda skušali prepričati, da beseda izhaja iz vzdevka nemške protifašistične skupine Antifaschistiche Aktion, ne verjemite, fake news, skupina se je začela sestajati šele leta 1932.
Beseda antifa se je uporabljala med drugo svetovno vojno in po njej, ampak vedno je bila v senci daljše in slavnejše sestre, antifašizma. Šele proti koncu druge dekade 21. stoletja se je zares razcvetela – čeprav seveda velja, da nisi zares zmagal, dokler te ne opazijo v spletnem slovarju Fran, ta pa, če vtipkate »antifa«, še vedno trdi, »vaše iskanje ni bilo uspešno«.
Dajmo jim čas.
Priročnik za antifašiste. Antifa ni organizacija (in si potemtakem ne zasluži velike začetnice), to je gibanje, ohlapna konfederacija manjših skupin antifašistov, ki nima ne voditelja ne vodstva, nima glavnega štaba ali skupne ideologije (ima pa logotip – plapolajoči rdečo in črno zastavo), med seboj sicer zelo različne skupine in posameznike družijo le skupne vrednote: borijo se proti rasizmu, homofobiji, neonacizmu, neofašizmu, kapitalu. Nekateri se imajo za socialiste, drugi za anarhiste, tretji za antikapitaliste.
Mark Bray, ki je napisal Antifa: The Anti-Fascist Handbook, pravi, da se je sodobno gibanje antifa v Ameriki začelo v osemdesetih s skupino Anti-Racist Action, ki se je na punkovskih koncertih spopadala s skinheadi, potem je malce počivalo in se znova prebudilo z izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Trump – protestirali so tudi na njegovi inavguraciji, jasno – jih zelozelozelo ne mara. Tako so mu zoprni, da je že večkrat zagrozil, da jih bo dal razglasiti za teroriste. Dopovedujejo mu, da lastnih državljanov ne moreš kar po mili volji razglašati za teroriste, ustava tega ne dovoljuje, pa tudi zelo praktično ni – kako pa naj se sploh lotijo pregona amorfne mase, ki je antifa? Ampak če vprašate Trumpa – in tudi če ga ne, saj vam sam pove – so vedno vsega krivi antifajevci, tudi zdajšnjih nemirov zaradi okrutne smrti temnopoltega možakarja, ki ni preživel kolena belega policaja na svojem vratu.
Antifa in njihovi podporniki se pogosto oblačijo v črno (in si zato pravijo »črni blok«), včasih si obraze zakrijejo s črnimi maskami ali čeladami, da jih je teže prepoznati. Pa malo tudi zaradi psihološkega učinka. Ker, ja – to je ena najbolj spornih stvari pri antifaju – včasih se zapletejo v kakšen pretep. Ali dva. Včasih kaj razbijejo (ne pri nas, je treba hitro pristaviti). Bodimo zelo jasni, večina nasilja ne podpira, so pa med njimi tudi taki, ki menijo, da je treba na nasilje odgovoriti z nasiljem, češ da gre za samoobrambo, verjamejo tudi, da vandalsko uničevanje lastnine ni isto kot nasilje. Vendar pa pripadniki antifaja niso še nikoli obtožili povzročitve smrti – za razliko od kukluksklana, ki ga niso še nikoli poskusili razglasiti za teroristično organizacijo.
Glavni in najljubši nasprotnik je alt-right (alternativna ali nova desnica), skrajno desno gibanje, rasistični, homofobni, protiženski beli supremacizem (verovanje v večvrednost bele rase), in ena od priljubljenih taktik anfitaja je preprečevanje (ali vsaj motenje) desničarskih shodov. To precej uspešno počnejo z vpitjem, skandiranjem, živimi verigami. Aktivni so tudi na družabnih omrežjih, na katerih desničarje ne le spremljajo, včasih jih tudi aktivno onemogočajo. »Doxxing«, na primer, je razkrinkavanje desničarjev, kar nekaj spletnih trolov je že bilo ob službo, ko so bila javno objavljena njihova prava imena.
Več v reviji Zarja Jana št. 27, 7.7.2020
