Berem. Ljudje zapuščajo New York. Bežijo. Selijo se k staršem, prijateljem, znancem … A niso dobrodošli. Prinašajo bolezen, virus, kugo. Fej in fuj, za vas pri nas ni prostora. Pojdite naprej ... kamorkoli. Prav res, čisto vsi lahko čez noč postanemo begunci. Osovraženi, demonizirani, kužni … Kot je zapisal Nietzsche, mnogi ljudje so pavze v simfoniji.
A saj vemo, brez pavze simfonije ni.
Prijateljica mi je pripovedovala o sorodniku, ki se preživlja z ovčerejo. Jagenjčki so najpomembnejši del njegovih prihodkov. Prejšnja leta so ponje prišli italijanski posredniki. Letos jih ni. Jagnjetine ne jem. Tako kot večina te majhne puhke vidim le, ko na travniku blejajo za svojo mamo. Ste vedeli, kaj se zgodi z mladimi samčki, jagenjčki, ki jih rejci ne morejo pravočasno prodati? Jaz nisem. Pobijejo jih! Kaj naj rejec dela s kopico odraslih ovnov? In ker je to za vsakega rejca v vseh ozirih grozljivo, človek poskuša vse, da bi jih vendarle čim več prodal. Časa ima le teden ali dva. Potem prerastejo. Ima nekaj stikov po Sloveniji in jih pač razvaža. In veste, kaj se mu je zgodilo? Sosed ga je prijavil, ker se v času, ko ne smemo preko občinske meje, vozi po Sloveniji. Sosed! Desetletja živita skupaj! Ja, tale ukrep je res »kr neki«. Prestopanje občinske meje samo po sebi nikogar ne ogroža, neprimerno obnašanje pač. In to ne glede na kraj stalnega prebivanja.
V teh časih se je razbohotila slovenska zavist. Instrumentarij je brezčasen. Ovaduštvo, vohunjenje, prijavljanje grešnikov. Če jaz ne morem, tudi ti ne boš! Imel denarja, vikenda, njive v drugi občini … In ukrepi, o katerih sem še pred tednom pisala, da pač so, kakršni so, so kot narejeni za takšne človečke.
Več v reviji Zarja Jana št. 15, 14. 4. 2020
