Nekega ruskega onkologa sem vprašala, ali je pri svojih bolnikih v najhujšem stadiju bolezni kdaj naletel na čudežno ozdravitev. Ruski zdravnik se mi je zdel še posebej zanimiv zato, ker pri njih predavajo šamanizem celo na medicinskih fakultetah, pa tudi ljudsko medicino, terapijo z zelišči, homeopatijo in še marsikaj, kar se zdi pri nas popolnoma neverjetno. In kaj mi je odgovoril? Da ne. Se je pa zgodilo, da so nekemu možakarju povedali, da mu terapije ne pomagajo več in da mu ostane le še nekaj tednov življenja. Ponujali so mu sredstva za lajšanje bolečin, pa jih je odklonil, zapustil je svoje moskovsko stanovanje in se odpravil na zapuščeno ohišnico svojih staršev v Podmoskovju. Umret, so sklepali daljni sorodniki, bližnjih ni imel. Popravil je razpadajočo kočuro, prekopal vrt, prišla je zima, pa pomlad – in on je bil že zmeraj živ. Nikakor ni videti, da umira, so šepetali sosedje. No, in tako je že pet let, mi je povedal ruski onkolog. Seveda si ga zdravniki strastno želijo pregledati, pa ne pusti nikogar blizu. Dovolj ste me zdravili, godrnja. Dokler bom, bom. In videti je, da še kar bo.
Sama sodim med tiste ljudi, ki morajo vse nekajkrat potipati in preveriti, da kaj verjamejo. Ampak ko že dovolj dolgo živiš, te različne življenjske okoliščine prisilijo, da česa ne ubogaš in česa ne verjameš, pa čeprav pride obvestilo iz najvišje strokovne instance, recimo zdravnika. Ko ti recimo rečejo »tole sicer ni smrtno nevarno, je pa zoprno in boleče in žal ni pomoči, sprijazni se, zmeraj slabše bo«. Nisem se sprijaznila. Tako dolgo sem iskala strokovne razlage in tudi najbolj nore terapije, da sem se zoprnosti rešila. Sedem let že imam mir, in če se spet pojavi, bom šla znova na podobno pot. Če je kdo hotel vedeti, kako sem opravila z zoprnimi simptomi, sem mu povedala, nekaterim sem s tem pomagala, drugi so bili skeptični in so skušali moje argumente potolči z logiko. Če upoštevaš vse, kar o stvari vemo, ozdravitev ni mogoča, je pa možno, da težav sploh nisem imela. Da sem si jih torej izmislila ali kaj. Saj imam vendar izvide! Ah, morda pa so kazali kaj drugega.
V Zarji-Jani ste lahko prebrali o ženski, ki ne je in ne pije, hrani se s prano, vesoljsko energijo, ki je vsem na voljo, vendar jo znajo le zelo zelo redki sprejeti. Vsuli so se komentarji, nekateri razumevajoči, pač od tistih, ki o alternativi kaj vedo, pa tudi zelo žaljivi, najprej seveda do nas, češ – kako vendar morete objavljati takšne neumnosti. Zakaj pa ljudje po svetu umirajo od lakote, če bi se lahko hranili s prano? Čeprav je v tekstu zelo podrobno razloženo, kako je s tem, da se za to ne odločiš, ampak pride do hranjenja s prano spontano, telo se samo sinhronizira z virom energije, in če je človek dovolj široke zavesti, to sprejme brez pretresov. Na spletu najdete kar nekaj prepričljivih zgodb ljudi z vsega sveta, ki živijo od zraka, in so tudi zelo natančno razložili, kako je prišlo do tega. Še enkrat – lahko se greš post, če ga zdržiš, ne moreš se pa odločiti, da se boš hranil s prano. To se zgodi zelo redkim, večinoma se ukvarjajo z različnimi duhovnimi tehnikami, ne pa vsi. Eden najbolj znanih, Victor Truviano, je prvič nehal jesti in piti, ko je imel pet let … In razumevajoči starši so ga pustili pri miru.
Če bi nam pred stotimi leti kdo govoril, da bomo imeli »kino« doma, ali pred petdesetimi leti, da bomo nosili po žepih telefone in da se bomo lahko v sekundi po spletu povezali s katerimkoli koncem planeta, bi ga sežgali na grmadi posmeha. Morda pa bomo znali v bližnji prihodnosti izmeriti prano, ki jo eni lahko uporabijo kot hrano in pijačo, večina pa ne? Zato pa se lahko vsi v rokah izkušenega pranoterapevta znebimo marsikatere težave in se terapevtskih veščin tudi sami naučimo, kar pomeni, da je ta energija dostopna vsem. Četudi je ne vidimo, ne vonjamo in ne znamo speljati po žicah. Saj ni treba, da verjamete v čudeže, le odprti bodite za spoznanja, da vsega pač ne razumemo in ne znamo razložiti – in ne mečite kamenja v tiste, ki čutijo in vedo kaj več od drugih. Ker vam lahko kamen pade na nogo, če ne prej, takrat, ko boste sami ali vaši bližnji zašli v težave. In ko bo nenadoma postal snovni svet dokazov in argumentov neskončno preozek.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
