Pri vseh vročinskih valih zadnjih let namreč babica protestira – ne proti bogu, naravi ali vremenarjem, ampak proti cenjenemu soprogu, ki je dal absoluten veto na montiranje klime. Zaradi tega preklemanskega generatorja viroz in angine je namreč zamenjal službo, pa bi ga montiral doma? Samo čez njegovo truplo, pravi vsakič, ko si kdo drzne omeniti, da bi kupili eno takšno čisto majčkeno, nedolžno, ki komaj kaj pihlja in skoraj nič ne hladi. Prav, pravim jaz, pa čez truplo in babica se seveda takoj strinja. Ampak, žal, pri tem tudi ostane – torej pri truplu, čez katerega si nihče ne upa skočiti.
Zato si babica vsakič, ko zleze temperatura čez 30 stopinj, omisli nov način lobiranja za klimatsko napravo. Pred leti si je prinesla na bližnjo (klimatizirano) pošto stol in rekla, da prosi za azil. Malce so se smejali, malce tudi nergali, ampak zvečer, ko so pošto zapirali in ko smo preiskali poslednji kotiček naše četrti, da bi jo našli, so telefonirali in lepo prosili, če bi lahko azilantko spravili domov. Med bivakiranjem na pošti je spila vso ustekleničeno vodo in pohrustala ves čips, ki ga prodajajo poleg znamk in voščilnic.
Potem si je omislila bolj sofisticiran način protesta. Na vrtu, tik ob ograji, da so jo vsi videli, si je postavila otroški bazenček in v njem sedela po turško, skoraj gola. S slamnikom na glavi. Zmešana je, so se smejali mimoidoči in po vsej bližnji in daljni soseščini se je pri priči razvedelo, da se je naši babici utrgalo zaradi vročine in da ne skrbimo zanjo. Kje je najbližje socialno skrbstvo? »A se nič ne spomniš, kako prehlajena si prišla s tiste preklemanske pošte, dva tedna si imela vnete ledvice in vročino,« se vsaja cenjeni soprog vsakič, ko omenja klimatsko napravo. Ne, tega se pa ne spomni, vsekakor pa imajo odlične čipse. Jih še prodajajo?
Več v reviji Zarja št. 25, 18. 6. 2019.
