Ni si je treba izmišljevati posebej zanj, ker že obstaja: imenuje se bosa in noseča nagrada (Barefoot and pregnant award), podeljujejo pa jo v Filadelfiji tistim »ljudem v družbi, ki so največ naredili za podkrepitev preživele podobe žensk in nočejo priznati, da so tudi ženske pravzaprav ljudje«. Ime je nagrada dobila po kansaškem zdravniku, ki je na začetku dvajsetega stoletja našel popoln recept za srečo žensk: edini način, da imaš doma zadovoljno babnico (je ), je ta, da poskrbiš, da je ves čas bosonoga in noseča. Da torej ne hodi v službo, da se ne druži zunaj doma. In bognedaj da bi sama odločala o svojem telesu. Ali z drugimi besedami, da imaš doma inkubator, ki tudi kuha, pere in seksa.
Seveda dobri doktor ni bil prvi, ki je tako razmišljal, svojo verzijo bosonogih in nosečih premorejo tudi Nemci, ki imajo svoje znamenite štiri K: Kirche, Kammer, Küche, Kinder, cerkev, spalnico, kuhinjo in otroke. Spalnica se je potem nekje izgubila, cerkev, kuhinja in otroci so pa ostali vse tja do Adolfa Hitlerja, ki je izgubil še cerkev, saj je v nekem govoru izjavil, da svet nemške ženske pomenijo »njen mož, njena družina, njeni otroci in njen dom«.
Primčev pohod na žensko pravico do splava, zapisano v ustavi že od sedemdesetih – ali kot temu reče uradna Cerkev, »domnevno ustavno pravico do splava« – ni prvi poskus, da bi odločanje o ženskem telesu spravili nazaj v roke klenih slovenskih dedcev. Že leta 2002 so poslanci SLS predlagali, da bi bilo treba splav plačevati, pa so jih tako dobili po nosu, da so predlog umaknili iz procedure. A je istega mrtvega konja leta 2006 spet zanosno bičal Janez Drobnič, minister za delo, družino in socialne zadeve v tedanji Janševi vladi, ki se mu je zdel plačljiv splav dober način za dvig rodnosti. Pa so ga odslovili iz vlade, še preden ga je utegnila obrcati statistika, ki zelo odločno kaže, da prepoved splava ne povečuje rodnosti. In da število splavov tam, kjer je splav urejen z zakonom in zelo dostopen, upada. V naši državi se število splavov niža že leta in še vedno upada. Slovenija je med državami z najmanjšim odstotkom splavov in z absolutno najnižjo stopnjo splavov med evropskimi najstnicami.
Ampak recimo, samo recimo, da fundamentaprimcem uspe z njihovimi zahtevami o prepovedi splava in evtanazije, pa s ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Kaj bi se zgodilo dan po tem, po obveznem zmagovalnem krogu, po tolčenju po prsih, po triumfalnem petelinjenju, ko bi se stvari umirile? Takole bo, mislim: ženske bodo še naprej delale splave, le da tega ne bodo več počele v zdravniških ordinacijah, kjer bi to lahko naredile varno, šle bodo pač kamor koli, h komur koli. Tiste z dovolj denarja k zasebnim zdravnikom, ki bodo še vedno – diskretno in drago – opravljali splave, tiste brez denarja pa bodo spet hodile k mazačem, ki bodo delo opravili bolj po domače, magari s pletilko ali žičnatim obešalnikom kot v dobrih starih časih. Ženske organizacije in tečne revije, kot je Zarja, bodo še naprej jezikale in nerazumno, nedostojno, neupravičeno zahtevale pravice za ženske, zato bodo fundamentaprimci pripeljali nazaj še eno svetlo srednjeveško tradicijo: lov na čarovnice. Malo je že nerodno, da slovenski zakon ne predvideva sežiganja žensk na grmadi, ampak to se da prav lepo urediti s kakšnim referendumom.
Iz Filadelfije pride sporočilo, da so nagrado za bosonožno noseče dosežke tokrat dodelili Alešu Primcu.
Zarja št. 23, 7. 6. 2016
