Novica o Tomovi izpustitvi iz zapora je odmevala v številnih medijih, kjer so ponavljali posnetke z beneškega letališča, kamor je minuli teden srečno prispel nazaj v objem svoje drage. Kako je biti žena Toma Križnarja, nas je zanimalo, in kako v ljudeh sprožiti rdečo lučko, da se zganejo in sami postanejo sprememba, kot je tistega dne, ko ga je srečala, postala ona sama.
Bojana je študirala na Pedagoški fakulteti, a jo je vseskozi mikalo novinarstvo. Spoznali sva se v devetdesetih na Valu 202 in si prišli tako blizu, da se tikava. Prijetna sogovornica, vedno na strani ranljivih, ubogih, manj vidnih, zatiranih. Stopala je na njihovo stran, jih vabila pred mikrofon, da povejo svojo zgodbo, jim dala priložnost, da neslišane slišimo. Vmes je postala mamica, z ljubljanskega radia se je preselila na nekaj lokalnih, kjer je še ne tako dolgo nazaj gostila Toma Križnarja. V njem je takoj prepoznala sorodno dušo, čeprav mu tega pred mikrofonom ni rekla, sta pa postala nerazdružljiva, potem ko je prebrala njegovo knjigo Nafta in voda. Preskočila je iskra, ki gori dovolj močno, da sta hitro prišla do smisla našega bivanja v služenju drugim. Da je dolžnost resnica, ne vljudnost. In njuna resnica, ki nam jo zadnje čase pripovedujeta, zareže. Bojano je dolgo bolelo v pleksusu. Resnica, ki jo je o svetu spoznavala s Tomom, jo je in jo še boli. Zaradi tega, kar ve in čemur je priča, pogosto ne ve, ali naj bo jezna nanj, ker ji z ničimer več ni prizaneseno, ker ne more več spati, ker vidi stvari, ali naj sovraži sebe, ker je toliko časa živela v zanikanju.
Skupaj sta zdaj na poti, čeprav je veliko sama. Je učiteljica razrednega pouka v Osnovni šoli 8 talcev Logatec in mamica gimnazijke, ki jo potrebuje ob sebi, zato Toma ne more spremljati na vseh poteh, čeprav je prav v njih spoznala edini možni smisel nadaljevanja svojega in njunega skupnega poslanstva.
Dobiva se v Naklem. Tokrat sami. Na radiu vrtijo pesem: Samo nemoj nikada, da ljubav postane navika ... Ljubezen je v zraku, vsepovsod.
Več v Zarji št. 23, 7. 6. 2016