Londonsko pismo
Kot sem omenila, se je fokus mojih interesov obrnil k zdravstvu, posebno slovenskega, ker se pripravljam na operacijo in je kakovostno zdravstvo v mojem življenjskem interestu. Takoj po diplomi, ko sem začela potovati, sem se odločila, da če se mi kaj zgodi kjerkoli na svetu, bom zahtevala, da me spravijo domov v oskrbo slovenskih zdravnikov, sester in bolnišnic.
Z izkušnjo različnih zdravstvenih sistemov z zornega kota pacienta sem (bila) prepričana, da je slovensko zdravstvo še vedno eno najboljših, in bi rada, da tako tudi ostane. Kar pa se ne bo zgodilo samo od sebe, ker ga hoče kratkovidna politika v imenu varčevanja razmontirati, kot je že pretežni del nekdaj cvetočega gospodarstva. Bi radi tudi o zdravstvu govorili v preteklem času? Bi radi sedeli na robu razcufane bolniške postelje in gledali, kako vaši najdražji trpijo zaradi diktata varčevanja? Kaj ta nacija res vse prenese brez pritožb?
Kako je mogoče uspešen zdravstveni sistem spraviti na kolena, kaže primer NHS, National Health Service, britanskega nacionalnega zdravstvenega sistema. Zaporedje dogmatičnih politikov in nepremišljenih reform je nekdanji vzor javnega zdravstva demoraliziralo, oklestilo, razformiralo v lupino, kjer pacient ni več človek, ampak stroškovna enota, odvisna od naključij oziroma »loterije poštnih številk«.
Nočem sprejeti obubožanega, zanemarjenega, uničenega zdravstva. Je sicer res, da imajo po nekaterih slovenskih bolnišnicah še vedno skupne sanitarije za paciente in za obiskovalce, kar ni higienično, in bi lahko več vlagali v nov omet in splošno vzdrževanje – ampak to je malenkost v primeravi s stanjem britanskega nacionalnega sistema. Varčevanje pri snažilkah in posledično bohotenje smrtonosne bakterije MRSA v britanskih bolnišnicah zahteva tudi po 6000 življenj na leto. So to vizije za nas? Naj slovenski politiki svoje najdražje pošljejo v britansko javno bolnišnico, na oddelke za navadne ljudi in trepetajo, ali jih bodo še videli žive.
Argumenti, da slovensko zdravstvo postaja predrago za državno blagajno, je dokaz nesposobne oblasti. Preprečevanje je boljše in cenejše od zdravljenja. Ukinitev »nepotrebne« zdraviliške rehabilitacije in prevozov z rešilci je korak v napačno smer. Za ekstremne športe, vključno s smučanjem in planinarjenjem, naj si ljudje sicer dokupijo zavarovanje, tako kot si ga brez pritožb za letalske polete, ampak kakovosto, solidarnostno javno zdravstvo je največji slovenski dosežek in naj ostane naša skupna dobrina.
Kakovostno zdravstvo lahko tudi tržimo po svetu in z izkupičkom subvencioniramo naš zdravstveni in rehabilitacijski standard. Vrsta držav, evropskih in celo azijskih, se specializira za ekskluzivni zdravstveni turizem, ki je veliko donosnejši od množičnega. Se ne bi mogli mi?
Naj dodam k zadnji kolumni, v kateri sem omenila operacijo obeh kolkov naenkrat, torej bilateralno zamenjavo. Navedla sem prednosti, pa tudi nasprotno mnenje, da je pri takih operacijah večja umrljivost. Če gre kaj narobe, gre pošteno narobe. Angleški rek »nimaš noge, da bi na njej stal« pomeni, da človek nima šanse. Pri taki operaciji velja dobesedno.
Najbolj alarmantno je, da so bilateralne operacije cenejše za zdravstvene zavarovalnice. Če zadnjič nisem dovolj poudarila, pa zdaj temeljito. Ko medicino vodijo zavarovalnice, ne stroka, je to slabo za paciente. In če se v zdravstvo vmeša še politika, je usodno. S to mislijo se, prosim, udeležite decembrskih volitev.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 45/ 2011