Londonsko pismo
V zadnjih treh mesecih se je število nezaposlenih Britancev zvišalo za več kot 120.000 in pravkar doseglo 2,62 milijona, prvič po krizi v letu 1994. V statistiki se to kaže kot 8,3-odstotna nezaposlenost, pri kateri pa so najbolj prizadete ženske, nezaposlenih je dober milijon, in mladi. Število nezaposlenih v starostni skupini 16–24 let je pravkar preseglo milijon, kar je sprožilo zanje oznako »izgubljena generacija«. Po napovedih bo še slabše.
Prejšnja, laburistična vlada z nekarizmatičnim in neljubljenim premierom Gordonom Brownom na čelu, je krizo reševala po načelu ekonomista Johna Maynarda Keynesa, torej z investicijami, kar je ohranilo gospodarsko rast in delovna mesta na račun zadolževanja. Nemčiji, ki je sledila isti šoli, se je obrestovalo.
Ampak spomladi 2010 je laburiste nasledila zdaj že ne več tako nova koalicijska vlada, ki si je za prioriteto zadala zmanjšanje proračunskega deficita z drakonskim zategovanjem pasu. Po letu in pol se kažejo predvidljivi rezultati, krčenje gospodarstva. Ne le, da bo veliko trajneje, kot je to napovedoval finančni minister Osborne, ampak je že povzročilo dodatno zadolževanje vlade. Britanija je na pragu nove recesije, in čeprav ni članica evro-skupine, poskuša premier Cameron prevaliti krivdo za položaj na krizo evra.
Medtem ko politika išče dežurne krivce, se zaradi velike inflacije realni zaslužek niža – za srečneže, ki imajo delovno mesto. Za tiste, ki dela ne najdejo, in takih je vsak dan več, je Britanija vse bolj krut prostor z vse manj socialnimi pravicami. Najhuje je mladim.
Sredi tedna je Newsnight, osrednji televizijski program novic, pripravil reportažo s skupino mladih, ki so brez služb. Pripovedovali so o prošnjah za delo, ki jih pošiljajo in ne dobijo odgovora. O dneh, ko ne vedo, kaj bi, in ko nimajo razloga, da bi vstali iz postelje, ker jih nihče ne potrebuje. O brezizhodni situaciji, ko so izkušnje pogoj za zaposlitev, ampak brez dela ne pridobijo izkušenj. O »zaposlitvah« brez plačila, češ naj si tako nabirajo prakso – in si ob tem sami plačujejo prevoz do »delovnega mesta«. In ko se bo temu milijonu iskalcev pridružil naslednji letnik, ki letos končuje šolo? Vsi skupaj pa za položaj krivijo delavce iz vzhodne Evrope, češ da so jim »odžrli delo«.
Med mladimi, ki so nezaposleni, je večja verjetnost, da bodo postali trajno nezaposleni in nezaposljivi, kar je osebna tragedija za vsakega od njih. Je pa tudi velika škoda za gospodarstvo in nacijo v celoti, ker izgublja veščine in znanje.
Prednost, ki jo imajo razvite industrijske države pred novimi, cenenimi proizvajalci, je tradicija, torej skozi generacije razvito specialistično znanje. Ampak če se te veščine ne prenašajo iz roda v rod, izumrejo. Vodilni švicarski proizvajalci prestižnih znamk to vedo in kupujejo majhne, specialistične dobavitelje zaradi njihovega znanja kot razvojnega potenciala, zaradi zagotovitve kakovosti in prestiža: »Konkurenca je vse bolj vprašanje tehnologije. Ne zadostuje, da firma ponavlja izkušnje iz preteklosti. Z obvladovanjem specialističnih sposobnosti nadzoruješ svojo kreativnost,« je za FT izjavil lastnik ekskluzivnega švicarskega proizvajalca ur.
Države gradijo bodočnost na primerjalnih prednostih in del tega je v naciji akumulirano znanje. To se ohranja in prenaša skozi delo, posebno zaposlitev mladih. Iz dela sledijo prihodki in razcvet. Zato je vsak nezaposlen izguba za vse nas.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 47/ 2011
