Razlog našega pogovora je bila nedavna nagrada, ki jo je Zvonka dobila za življenjsko delo zaradi izjemnega prispevka k slovenski umetnosti, pa tudi izid vinilne plošče Gojca in Dohtarjev Moj živòt je ROKentROL. Pa seveda njegova nova predstava Pivo.
Zvonka, že osem let ste upokojeni. Vas je presenetilo, ko so se spomnili na vas, saj ima javnost običajno kratek spomin?
Zvonka: Vedela sem, da mi že nekaj let želijo podeliti nagrado, pa je vedno nekaj prišlo vmes. Zato se šalim, da so se odločili, da mi jo dajo, še preden umrem! (smeh). Sem pa bila vseeno vesela in ganjena.
Gojc: Ogromno ljudi ji je čestitalo, tudi po družbenih omrežjih. Nagrada je šla v prave roke, kajti na žalost ne gre vedno … Zvonka je na podelitvi poudarila, da je vesela, ker je nagrajena kostumografija. Ti poklici pri filmu so pogosto prezrti in v podrejenem položaju.
So bili kostumografi, scenografi, maskerji, ki so bolj v ozadju filmske produkcije, tudi nekdaj prezrti ali je tako zdaj, ko se na vse pretege varčuje?
Zvonka: Šele pred kratkim so na Festivalu slovenskega filma začeli podeljevati nagrado tudi za ta področja. Prej so te sektorje nagrajevali le občasno, če je kdo naredil res kaj izjemnega. Prav se mi zdi, da se ne nagrajuje samo glavnih akterjev.
Gojc: Pri tem prihaja do absurdne situacije, ko moraš ob prijavi na ministrstvo za kulturo kot pogoj ob prošnji za status kulturnega delavca predložiti nagrade, teh pa sploh niso podeljevali sektorjem, ki so v senci!
Kako pomemben je dober kostum pri oblikovanju vloge?
Gojc: Alenka Bartl, odlična kostumografinja, pogosto vzor mladim kostumografom, mi je za film Do konca in naprej, v katerem sva igrala z izjemnim Matjažem Tribušonom, povedala, da mi bo za vlogo bogataša oblekla svileno srajco. Pa sem jo vprašal, ali se bo to videlo na platnu, ona pa je rekla, da to ni pomembno, ampak da bom jaz imel drugačno držo telesa. In zaradi te mehkobe na sebi sem se dejansko počutil izjemno, kot pravi gospod, kar nisem bil ne prej ne potem nikoli več. Pri oblikovanju lika obleka dejansko naredi človeka.
Ob nagradi za življenjsko delo pride trenutek, ko malo pogledaš nazaj. Kako gledata na pot, ki sta jo prehodila?
Gojc: Šokantno je, ko sva brskala, kaj vse je Zvonka naredila kot kostumografinja. Ugotovila sva, da se je veliko projektov že izbrisalo iz spomina.
Sta zadovoljna s tem, kar vama je življenje ponudilo?
Zvonka:Mislim, da sva imela kar srečo!
Gojc:Republika Škofi, naša vasica na Krasu, kjer živiva večino časa, je verjetno najmanjši kraj na svetu, ki ima prestižno nagrado oskar, in sicer za film Nikogaršnja zemlja. Kostumografijo je ustvarila Zvonka in s tem tudi prispevala k nagradi. Ob oskarju so Slovenci odreagirali zelo mlačno, kot da ni pri filmu sodelovalo ogromno slovenskih ustvarjalcev za in pred kamero. Medtem so Bosanci v Sarajevu film proslavili z grafitom na zidu: »Jebeš zemlju, koja nema oskara.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
