Okrog 70 odstotkov zaposlenih v Sloveniji dela v malih in srednje velikih zasebnih podjetjih, številna so bila ustanovljena že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, njihovi lastniki pa zdaj hrepeneče pogledujejo proti upokojitvi in iščejo naslednika – to pa pomeni, da bo v naslednjih letih menjalo lastnike več kot stomilijonsko premoženje, na prepihu bo od 50.000 do 80.000 delovnih mest. Ena od sijajnih možnosti, že preskušena v svetu in doma, je lastništvo zaposlenih, se pravi, da je vsak delavec tudi solastnik podjetja, v katerem je zaposlen. Kako se to obnese? Odlično, pravi Primož Kokalj, generalni direktor žirovske tiskarne Etiketa, kjer so lastništvo zaposlenih vpeljali že pred dvema desetletjema.
Leta 1960, pripoveduje Primož Kokalj, je skupina ljudi v Žireh osnovala Trakotkalnico, v njej so, kot nakazuje ime, tkali trakove. Pozneje so začeli tiskati trakove za tekstilno industrijo, nato etikete – prvi v Jugoslaviji so tiskali samolepilne – in transferje, ki se prenašajo na blago, na primer majice. In vse to so naredili z lastnim znanjem. Nekje vmes so se preimenovali v Etiketo. Trakove tiskajo še dandanes, le da je to zdaj manjši in manj donosen del podjetja, Etiketa živi predvsem od tiskanja nalepk in transferjev. Podjetje je raslo, nadaljuje direktor, z njim pa tudi zavest, to je naše! Vse so ustvarili sami, brez zunanje pomoči, čisto sami so tudi v sedemdesetih zgradili proizvodni obrat, v katerem so še vedno. Z osamosvojitvijo so potem prišle hude krize – izguba jugoslovanskih trgov, propad tekstilnih podjetij …, ampak Etiketa je preživela vse pretrese. »Skozi vse to je podjetje prišlo s skupnimi močmi, ljudje so bili prilagodljivi, ko se je nekaj čez noč spremenilo, so pač začeli delati nekaj drugega, nekako so vedno našli rešitev.«
Tretja pot
Po privatizaciji je bila zaradi vloženih certifikatov približno polovica podjetja v lasti zaposlenih, druga polovica pa je bila v rokah državnih in paradržavnih skladov, ki niso imeli interesa, da bi to obdržali in razvijali. Tedanje vodstvo podjetja je razmišljalo drugače kot večina po Sloveniji: niso se odločili za menedžerski odkup in ne za prodajo tujcem, namesto tega so našli točko v zakonu, ki je omogočala odkup lastnih delnic. Ključni premik se je zgodil na začetku novega tisočletja, odločilna brca pa je bil poskus sovražnega prevzema. »Naredili smo izdelek, ki je bil na zelo visoki ravni globalno,« pripoveduje Primož Kokalj. Prišel je tujec, ki je hotel izdelek, razvoj podjetja ga pa ni zanimal, v Žireh bi morda ohranil kakšen razvojni center, tehnologijo bi odpeljal v beli svet. Pa so vodstvo in zaposleni rekli ne, tega nočemo, ohraniti hočemo svoje podjetje in službe, ljudje so najeli kredite in odkupili deleže v skladih. Tudi pozneje je podjetje zunanje deleže odkupovalo v sklad lastnih delnic, ki so jih potem znova ponudili v odkup zaposlenim. Skoraj 90 odstotkov podjetja je tako pristalo v lastništvu zaposlenih.
Ampak to še ni konec zgodbe. Ta je šla naprej in naredila nov salto.
Ko prideš v Etiketo, ostaneš za vedno
Zaposleni iz privatizacijskih časov namreč zdaj odhajajo v pokoj, »predvsem certifikatski deleži odhajajo iz firme. Pripadnost podjetju še vedno ostaja, ampak interesi so malo drugačni, potem so tu še dediči nekdanjih solastnikov … In še vedno smo tarča sovražnih prevzemov.« Imajo namreč inovativne stroje in postopke, ki bi se jih z veseljem polastili drugod po svetu. Kako torej v podjetje privabijo inovatorje? Kar tukaj jih naredimo, se smeje direktor.
»Globalne multinacionalke želijo vse obvladovati, to pa je najlaže tako, da postanejo lastniki. Poleg tega pa je en del podjetja specifičen in zelo zanimiv za tuje vlagatelje. Pravzaprav je trenutno celo podjetje zanimivo zanje. Zadnja leta namreč vidimo, da na zahodu teh kapacitet nimajo, mi jih pa imamo. In ljudje so pripravljeni delati, čeprav je tudi za nas izziv, celotna industrija se je lani ukvarjala predvsem s tem, da ni dovolj delavcev. Nam se to ni nikoli zgodilo, ker v Žireh velja, da je v Etiketi dobro delati. Ko prideš v podjetje, tu tudi ostaneš.« Pravico do odkupa delnic dobijo zaposleni po enem letu službe.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
