Celotna divja 90. leta je preživel v parlamentu kot poslanec, skoraj vse življenje pa s svojo literaturo zdravi amnezijo in depresijo slovenske družbe. Danes eden izmed redkih še živečih literarnih klasikov je med najprodornejšimi glasovi generacije, ki je še doživela veliko vojno in ustvarila samostojno Slovenijo. Generacije, v kateri je zbrana večina življenjskih izkušenj naše skupnosti. Pri 84 letih – modrec. Zadosti dolgo na svetu, da se zmore dvigniti nad ta čas in ga osmisliti. Nikoli pa obsojati, samo tega ne. Živahne kovinske oči mu izpod sršečih sivih obrvi sijejo z nezmanjšanim žarom in Tone Partljič, zvedavi sin socialističnega kulaka, je enako poln življenja kot v otroških letih v domači Pesnici. Hvalabogu. Kajti dragocen je in potrebujemo ga.
Katera novica na poročilih vas je nazadnje presunila in zakaj?
Moja draga žena Milka se ob TV Dnevniku in Odmevih še vedno razburja, jaz pa na stvari že gledam z distance. Seveda me odnese v zrak, na primer ko na ameriških volitvah zmaga Trump, a v resnici me najbolj že več let, nemara kakšno desetletje, daleč najbolj pretresejo prizori, ki so dejansko arhetip televizijskega poročanja iz sveta: podoba gorečih, razrušenih stavb, pred katerimi joče otrok. Ki nima pojma, za kaj gre, samo kliče mamo. Ta prizor se ponavlja že desetletja, od Bosne in Ruande do Gaze in Ukrajine. Nemočen otrok, ki bi moral čez čas prevzeti v svoje roke usodo svoje družine in na neki način vsega sveta, pa mu je bilo vse odvzeto. To je v nebo vpijoča krivica, ki me najbolj boli. In sprašujem se, kaj je s človeštvom, da se ne more izviti iz teh večnih ciklov napredka in nazadovanja, kreacije in uničenja; tako je že vsaj od antične Grčije naprej. Sto ali več let se gradi, potem pa pride čas, ko se strastno ruši – zakaj?
Kot pisatelja vas v pomembni meri navdihuje kaos obdobij med obema svetovnima vojnama in takoj po njiju. Ste v dogodkih iz tistih časov našli odgovor na to vprašanje? Ali pa ga vsaj zaslutili?
Te dni se dosti ukvarjam s Prežihovim Vorancem, ki je bil veteran prve svetovne vojne; ko se je ta končala, so bili ljudje prepričani, da je bila ta, največja med vsemi vojnami, tudi poslednja. Avstro-ogrski in turški imperij sta razpadla, zmagoviti zavezniki so pod vodstvom ameriškega predsednika Wilsona razglasili, da ima vsaka nacionalna država pravico do obstoja. Skratka, optimizem se je zdel na mestu – pa je že kmalu potem izbruhnila druga svetovna vojna. In ko se je ta končala, so pretreseni narodi spet verjeli, da se kaj podobnega ne more več ponoviti. Toda ljudje, ki so precej pametnejši od mene, ugledni zgodovinarji in filozofi, dokazujejo, da je vojna pravzaprav usoda človeštva. Ta misel mi ne da miru. Ker se bojim, da utegnejo imeti prav.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
