Kje smo danes, je Žižek želel ponazoriti z grozo, ki se dogaja v Izraelu, in nam zavrtel video, ki prikazuje strašljivo mučenje Palestincev v izraelskem zaporu. Tako grozno je, da naj bi od sedem do osem izraelskih stražarjev pobegnilo od tam in o tem povedalo javnosti. Dobrodošli v peklu! »Vemo, da to delajo vsi, ampak da se o tem tako brezsramno pogovarjajo, celo komiki se o tem šalijo?! To je grozljivo. Kaj se dogaja z utopijo, z razpadom temeljne družbene vezi, da je kaj takega možno? Kot filozof sem zmeden in dajem besedo tebi, Luka.«
Tudi Mesec, kot verjetno večina zbranih v dvorani, je posnetek videl prvič. Kako je mogoče, da se človek obnaša kot žival, o tem je razmišljal krščanski apologet z začetka 20. stoletja Chesterton, je začel Mesec. »Živali imamo za nasilne in brutalne, ampak človek je edina divja žival, ki lahko naredi dobesedno karkoli, kar si zamisli. V tem smislu je naš mentalni ustroj, svet idej, v katerem živimo, tisti, ki upravičuje taka dejanja. Privilegij je, da se lahko pogovarjam s Slavojem, in morda morava začeti s tem, kam je izginil naš optimistični horizont. Zakaj je edini paralelni svet, ki si ga zamišljamo poleg našega, distopija (izraz distopija je nastal kot nasprotje utopije, ki označuje idealno družbo, op. a.)? Bodisi je to tehnološki ali podnebni zlom, vojna, mučenje, kot smo ga gledali – nekako smo vsi pristali na to, da živimo v najmanj slabem od vseh svetov, da so vse alternative slabše in da drvimo na slabše,« je povedal Mesec, ki temeljni politični problem današnjega časa vidi v tem, da si kot družba nismo več niti sposobni zamišljati boljšega sveta.
Čudni obrat: samo še strah
Zadnji dve leti je kot minister za delo vključen v evropske institucije in opaža, da je prva Evropska komisija pod vodstvom von der Leyen še poskušala z naprednimi zasnovami (zeleni prehod, direktiva o evropskih standardih za minimalno plačo – vsaj 60 odstotkov povprečne), pri pomikanju v drug mandat pa prihaja do čudnega obrata. »Ni več pogleda naprej – o tem, kaj hočemo, ampak je samo še strah. Prvič po letu 1967 se je ukinilo resor za delo in socialne zadeve ter se ga preimenovalo v resor za ljudi, pripravljenost in veščine. Kaj nam to sporoča? V 20. stoletju je bil v socialni državi središče delavec, ta dela in plačuje prispevke za socialno državo – to je prispevek za civilizirano družbo. Iz tega napajamo sisteme, ki nam omogočajo, da imamo vsi enake možnosti – od rojstva do smrti. Evropska komisija je ta resor spremenila; nismo več mi ljudje, zaposleni, tisti, ki bomo gradili svojo lastno prihodnost, ampak okoli nas letijo krize, mi pa moramo biti nanje pripravljeni. Ljudi moramo opremiti, da se bodo lahko s temi krizami spoprijeli. Iz aktivne vloge nas kot gradnikov prihodnosti smo se prepustili temu, da nam prihodnost narekujejo sile, ki jih ne moremo nadzorovati. Zato je prva naloga politikov danes, da se vprašamo: Kako smo se znašli v takem položaju? Kako spet vzeti prihodnost v svoje roke?«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 15. oktober 2024.
