Pove, da ni bilo preprosto, vendar je bilo nujno. »Bolezen ni bila vzrok, temveč posledica mojih prepričanj in (nezavednih) odločitev. Če sem hotela ozdraveti, sem se morala podati na pot sprememb in terapij. Res ni bilo lahko. Motivacija sta bila moja otroka, ki sem ju želela videti odrasti. Danes sem hvaležna za raka, saj mi je prinesel samo dobre stvari,« še pove Polona, ki zdaj s svojo izkušnjo pomaga drugim ženskam, ki prebolevajo raka, usposobila pa se je tudi za terapevtko transpersonalne kognitivne terapije (TCT®), ki ji je najbolj pomagala.
Kot triletna deklica je kot že tolikokrat prej stekla očetu v naročje. Dvignil jo je visoko v zrak in ji nenadoma na levi strani v pasu zatipal bulico. Izkazalo se je, da gre za Wilmsonov tumor, in odstranili so ji levo ledvico. Pri šestih letih, ko bi morala v šolo, se ji je znova pojavil rak, tokrat na pljučih. »Veliko časa sem preživela v bolnišnici, morala sem na obsevanje in kemoterapijo, v šolo pa sem šla leto pozneje. Bilo mi je grozno. Bila sem brez las, nekateri sošolci so me zafrkavali … Nekako se je vse saniralo, življenje je teklo naprej. Živela sem 'običajno' življenje – prijatelji, šola, domače naloge. Hodila sem na redne preglede na Onkološki inštitut in razen na dan pregleda, ko je bilo malce tesnobno, na bolezen pozabila. Pa tudi doma – imam še štiri leta starejšo sestro – se o bolezni nismo kaj dosti pogovarjali,« pripoveduje Polona, ki je nato doštudirala, se zaposlila, spoznala partnerja in si ustvarila družino.
Nove preizkušnje
Pri 33 letih, ko je imela doma majhnega sina, se ji je rak znova pojavil. Odkrili so ji ga na letnem pregledu dojk z mamografijo. Hitro je dobila napotnico še za magnetno resonanco in ultrazvok. Tokrat se je odločila za alternativno zdravljenje, enako tudi tri leta pozneje, ko so ji spet diagnosticirali raka, ravno ko je nehala dojiti hčerko. »Že prvič na dojki, v resnici pa tretjič, sem želela čim prej opraviti s tem. Spomnim se, da je bil moj prvi odziv smeh. Šele potem je prišlo spoznanje: Raka imaš! Spet! Potem sem se čisto sesula. Začela sem jokati, povedala sem direktorju, pome je prišel partner in me odpeljal domov. Pozneje sva šla na Onkološki inštitut k zdravnici, ki me je poklicala. Vmes sem srečala kirurga dr. Breclja, ki mi je že prej operiral dojki. Imela sem benigni tvorbi, enkrat na levi dojki in enkrat na desni. Tokrat je bila moja edina želja, da se raka čim prej znebim. Po temeljitem razmisleku sem dojela, da tako ne bo šlo. Da to ni prava pot zame. Da je rak samo posledica mojega dosedanjega življenja, ponotranjenih vzorcev in prepričanj. In da če hočem zares ozdraveti, moram odkriti vzroke bolezni in jih odpraviti. Začutila sem, da ne grem na operacijo. Izbrala sem drugo pot. Jasno mi je bilo, da uradna medicina ni moja pot,« pripoveduje Polona. Najprej se je prečistila s postom. 42 dni postenja s sokovi je izpeljala sama, po knjigi. Začela pa je še s transpersonalno kognitivno terapijo (TCT®), in ta ji je po njenih besedah najbolj pomagala.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 7. oktober 2024.
