Počasi, obzirno se skozi množico prebijam naprej. Proti izvoru glasu, luči in vonja po kadilu. Prišel sem iz nedorečenega jesenskega dne, v katerem se zdi Ljubljana še posebej siva in brezvoljna. Dan, v katerem čutiš, kako se ti poglabljajo gube okoli oči in kako ti notranjost začenja plesneti. Jesen človeka nalahno prime za goltanec, zima ga bo stisnila. Človek potrebuje glas, luč in bližino soljudi. Cerkev svetega Jožefa tisto sobotno dopoldne poka po šivih.
Prišli so, da bi videli in slišali Iva Pavića, hrvaškega frančiškanskega patra iz Šurkovca v srbskem delu Bosne. Predvsem pa so prišli, da bi ozdraveli, bodisi duševno bodisi telesno. Nekaj se gotovo najde, kdor dandanes ni tako ali drugače bolan ali pohabljen, je mrtev. Fra Ivo velja za »karizmatika«, človeka, ki se je na novo rodil v Svetem duhu in od tega prejel skrivnostne darove, ki mu omogočajo, da v božjem imenu dela čudeže; pripisuje se mu nepregledna množica ozdravitev najtežjih bolezni in nešteto izkazov svetosti. Nešteto dokazov, da nemogoče ne obstaja – vsaj ne za resnične vernike in vernice Katoliške cerkve. Za vse druge? Bog vedi.
Ogenj, tema, kri
Stopim za glasom, ki prihaja od oltarja. Utaborim se za zadnjimi klopmi, deloma zato, ker se mi ne da prerivati in grebsti skozi čedalje gostejšo množico, predvsem pa zato, ker spadam sem: na konec (če sploh spadam). Pa bo tudi tukaj čisto v redu; ozvočenje je dobro in sedaj prav razločno slišim, kaj govori Ivo Pavić. In kako. Glas vitalnega 59-letnika s širokim obrazom in strogimi očmi je močan in razločen, v njem ni niti trohice dvoma ali neodločnosti, naravnost iz prsi se mu vleče kakor bobneči plaz, ki za vekomaj pokopava kosti grešnikov in dviguje vznesena srca pravičnih. V njem ni miline, temveč napoved spopada. Pavićeve besede žgejo z nebeškim ognjem, slikajo s temo, krvavijo s Kristusovo krvjo.
»Ali matere prosite za svoje hčere?« med pridigo nagovori ženski del občestva. »Mogoče vaše hčere žive v prešuštvu, mogoče niso poročene, so v alkoholu, v drogi? Potrebno je, da jih Jezus osvobodi duha tega sveta, duha teme! Treba je moliti, iskati, vztrajno delati, drugače ne gre, čez noč ni nič!« grmi s prižnice. Za pridigo si izbere biblično pripoved o tem, kako je Jezus izgnal hudega duha iz hčere neke poganske ženske, ki ga je vztrajno prosila za pomoč. Dogodek naj bi se pripetil na območju današnjega Libanona v času, ko so Izraelci pogane imenovali kot pse in živali. Fra večkrat izrecno poudari, da lahko prava vera pride le od prebiranja Svetega pisma.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 7. oktober 2024.
