Si že slišala za Franca Basiglia, me vpraša Loredana Gec, nekdaj novinarka pri italijanskem RAI, na oddelku za slovenski program, ki me je opozorila na nekaj prezrtih stavb in ljudi v Trstu. S svojim mini avtom, s katerim se spretno in zelo pogumno spušča z Opčin po meni neznanih stranskih ulicah v mestno jedro, predlaga, da se najprej ustaviva pri tržaški psihiatrični bolnišnici pri svetem Ivanu. Ker ima tako lep rožni vrt. Parkirava v bližini velikanskega konja, kipa, ki mu je ime Marco. Konj Marco je star dobrih 50 let. Na svojih plečih nosi zgodbo. Jo bom kar na kratko povzela, saj nosi močno sporočilo: Marco je bil v sedemdesetih namenjen za klobase. Bolniki psihiatrične bolnišnice Trst so ga rešili pred to usodo in skrbeli zanj znotraj svoje ustanove. Ta rešitev živega bitja je močno nagovorila kiparja, bratranca tedanjega direktorja, enega najbolj znanih psihiatrov 20. stoletja, ki nosi ime Franco Basaglia. Franco je bil znan po tem, da je videl ne le biološke vzroke za duševne motnje, temveč je bil prepričan, da so vzroki tudi kulturno in družbeno pogojeni. Pripomogel je k sprejetju novega zakona o obravnavi psihiatričnih bolnikov v rimskem parlamentu. Po njegovih predlogih so uvedli radikalne spremembe pri oskrbi bolnikov s psihiatričnimi težavami. Akademski karieri se je moral odreči, ker je imel preveč političnih in znanstvenih nasprotnikov, zato je najprej prevzel vodenje psihiatrične bolnišnice v Gorici in pozneje, leta 1971, pri svetem Ivanu v Trstu. Kaj vse je bil sposoben ustvariti in preurediti en sam človek, pomislim, ko se sprehajam po bolnišničnih vrtovih. Po njegovih modelih so se začele zgledovati tudi druge psihiatrične bolnišnice. Toge strukture je močno zrahljal. Ni dovolil, da se bolnike zaklepa v sobe. Ustanovil je slikarske, gledališke delavnice in druge dejavnosti, na njih so se marginalizirani bolniki, ki so se jim tudi svojci že odpovedali, vrnili v življenje. Kot konj Marco.
Elena Cerkvenič, ljubim svojo norost
Si slišala kdaj za Eleno Cerkvenič? Izjemna ženska, zamejska Slovenka, ki je naredila in še dela veliko za slovensko kulturo, za slovenski jezik v različnih šolskih in kulturnih institucijah tu v Italiji, za slovensko manjšino. Trenutno pa jo bere cela Italija. Njena knjiga Shizofrena sem in ljubim svojo norost, napisana v italijanskem jeziku, je prav te dni v italijanskem časopisu Il Piccolo razglašena za najbolj brano knjigo tedna. In kako je Elena povezana s Francom Basagliem? Če si ne bi drznil vnašati spremembe v okostenele zakone, ki so s psihiatričnimi bolniki delali zelo grdo, ne bi Elena dobila priložnosti, da med bralce ponese svojo zgodbo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
