Kako ste?
Zelo nepomembno. Sicer pa sama zase kar dobro; zdravje mi služi, počutje je super. Čakam, da se konča ta pasja vročina.
Zakaj se čutite nepomembno?
Ker ne počnem nič več, kar bi bilo zanimivo za širšo množico. Kar je bilo, je bilo in tega ne bo več. Živim svoj mali, prezrti vsakdan.
Ampak tega, kar je bilo, je bilo pa ogromno. Toliko, da ste se zapisali v kolektivno zavest naroda in da vas novinarji nadlegujemo še sedaj, ko ste že davno v pokoju. Velika večina ljudi zase tega niti približno ne more reči. Lahko bi mirno spali na lovorikah.
To mi pa nikoli ni dišalo. Ko sem bila še glasbeno aktivna, preprosto ni bilo časa. Sedaj pa mi je ljubše spanje na postelji. Pa četudi je že razmajana.
Nekam zagrenjeni se mi zdite.
Pa nisem. Na vse to gledam kot na naravno dinamiko življenja. Kar je bilo, je bilo – that's life! Živela sem za glasbo, umetnost, za ljubezen, in to se je izteklo.
In glede tega nimate nobenih obžalovanj?
Nobenih. S skoraj nikomer se več ne družim in tako mi paše. Imam zelo zreducirano, a zato toliko boljšo družbo; nekaj takih, ki me imajo resnično radi. To mi je zadosti.
Kaj res? Svoj čas ste vendar sloveli po tem, da ste »šus«, energija, da ste srce vsake vesele družbe, središče »čage«?
Ah, to je bilo le navidezno. Res sem blazna energija, nisem pa bila taka veseljakinja, kot sem se predstavljala ljudem. Bilo je del imidža, ki sem ga morala negovati med glasbeno kariero. Ja, saj sem bila noč in dan v družbi, resnica pa je, da pri sebi nikoli nisem posebej stremela k temu. Od nekdaj sem bila bolj samotarka.
Se je za imidžem žurerke skrivala kakšna hujša bolečina ali pa ste preprosto introvertirana osebnost?
Bolj gre za introvertiranost. Ki je tedaj nisem priznala niti sama sebi. Ampak danes vem, da je tako in da sem že od otroštva nekako raje sama s seboj.
No, to otroštvo menda ni bilo lahko: mama je bila bolj ali manj odsotna, oba z atom sta tudi dvignila roko nad vas, imeli ste hude napade vročice, potem pa še selitev z rodnih Jesenic, kjer ste bržkone imeli dosti prijateljic in prijateljev, v Maribor … Je to vzrok za vašo introvertiranost?
Po materi sem podedovala hudo vnetno revmo, ta se je pojavila že v najbolj ranem otroštvu. Mati nikoli ni mogla prenesti zavesti, da sem to dobila od nje. In tako so se dogajale reči, v katere se sedaj ne bi spuščala. Kot sem že rekla – bilo je, minilo je. Naj bo zadosti, če se strinjam z vami, da mi v otroštvu ni bilo vedno z vrtnicami postlano. Moja mladost ni bila lahka in morda sem res zato toliko bolj iskala družbo ter se pretvarjala, da sem nekaj, kar v resnici nikoli nisem bila: vesela in vedno za žur. Vse, samo da bi lahko čim dlje ostala med ljudmi in se mi ne bi bilo treba vrniti domov. Kjer ni bilo tako fajn …
Torej ste bili neke vrste žalostni klovn?
Točno tako.
Pa ste tedaj, ko ste bili na vrhuncu slave, lahko bili vsaj malo avtentični? Ali pa ste morali ves čas nositi masko?
Hja, tedaj še sama nisem vedela, da gre za masko. Preprosto sem res verjela, da sem takšna, kot so drugi hoteli, da bi bila. Ena od mojih pesmi ima naslov V meni je, kar hočeš. V njej pojem, da so v meni veselje, ljubezen in tudi žalost – vse. Zdaj pa izberi… In tako sem tedaj dojemala sebe.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
