Marjanca je gajstna gospa. Tiste vrste, pri kateri veš, da z njo ni dobro češenj zobati. S pogledom zna človeka kar prestreliti, jezik pa ima oster in nabrušen. Zmeraj reče bobu bob, brez olepševanja in zadržkov. Teh tudi sicer nima. Po dveh minutah pogovora mi že kaže ne le fotografije, ampak kar posnetek, kako si mora s prilagojenim dildom vsak dan raztegovati nožnico. Telo ni nobena sramota, zamahne z roko. Če je ne uporabljaš, se pokvari. Zdravniki so ji povedali, da so že imeli primere, ko je šla operacija v nič, ker operirani niso pridno delali, kar je treba.
Od nekdaj je vedela, kdo je
Marjanca je vesela, oči ji kar žarijo. V svoji zeleni obleki in polnem mejkapu se giblje kot prava filmska diva. Zdaj sem že skoraj na koncu poti, pravi. Zdaj sem dokončno ženska! »Rojena sem bila kot ženska v moškem telesu,« pripoveduje. »Že od malega sem vedela, da sem punca. Tudi ljudje okoli mene so to pogosto opazili. Že zgodaj so me klicali Marjanca, ne Marjan.«
Njeno pripovedovanje o otroštvu je nekoliko ovito v meglo. Takšno, kot jo pogosto prikliče spomin tistih, ki jim ni bilo tako lahko, kot pravijo. Takšnih, ki zelo naglas povejo, da nimajo problemov, da jim nič ne more do živega, da vse uredijo in da je v življenju vse točno tako, kot oni hočejo. Takšnih, ki so se morali toliko boriti, da zdaj ne znajo več drugače. Marjanca pravi, da je od nekdaj nosila oblekice in krila, ličila ter dolge lase. V šoli so jo kdaj pohecali zaradi oranžnih las in pegic, zaradi drugega se je niso upali pri njenem ostrem jeziku. Če to ni bilo dovolj, pa je imela sestro, ki je znala uporabiti tudi pesti, se spominja. S starši nikoli ni izmenjala besede o tem, kako se počuti in kaj je. Saj so videli, pravi. Ni bilo kaj govoriti! Ko je bila vpoklicana v vojsko in so ugotovili, da gre za nekoliko poseben primer, so ji ponudili, da lahko prekine vojaški rok. »Šminkala sem se, pa so opazili. Pa fantje so se zanimali. Domov nisem šla. Če sem že začela, bom pa še dokončala, sem rekla.«
Dobiti fanta nikoli ni bil problem, pravi. »Ah, veste koliko jih imam na voljo!« se smeje. »Vedno je izbira. Problem je bolj to, da so barabe. Vedno najdem kakega pridaniča.« To, da je bila ženska z dodatkom med nogami, nekaterih ni prav nič motilo, dodaja. »Eni se na to ne ozirajo. Tisti, ki se, pa pač niso bili zame.« Tudi zdaj ga ima, fanta. Iz Novega mesta. Prvič jo je razočaral, a mu je dala še eno priložnost. »Pa da vidimo!« pravi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
