To, da je samskost celo najhujša psihiatrična diagnoza, je zapisal psiholog dr. Andrej Perko in dodal, da citira psihiatra dr. Janeza Ruglja, znanega izganjalca alkoholizma in motivatorja pacientov, ki niso znali najti življenjskega smisla. S pokojnim Rugljem sem se večkrat pogovarjala, bil je iskriv in zajedljiv, še posebej v javnih nastopih, ko je provociral javnost pa tudi svoje strokovne nasprotnike, ki jih ni bilo malo. Marsikomu, ki se mu je pustil razstaviti na prafaktorje in znova sestaviti, je rešil življenje; mnogi njegovih metod niso sprejemali in prenesli. Med njegovimi pacienti je bil tudi Perko, ki velja za njegovega (prefinjenejšega) naslednika.
Sem pa razumela, zakaj se Rugelj tako strastno spravlja na ženske, ki jim je sicer namenil podrejeno vlogo strežnice v vseh mogočih smislih, ki ne sme odločati (s tem kastrira moškega), ampak predvsem prikimavati. Večina njegovih pacientov so bili moški, zdravil pa je oboje, tudi njihove partnerke. One so bile tiste, ki so pijance spravile na zdravljenje in jih neomajno podpirale, v bistvu so bile za alkoholizem tudi krive, ker so dopustile, da so šle stvari tako daleč. Rugelj je samskost razumel kot nenormalno stanje (čeprav se mu je to v življenju večkrat zgodilo), moški in ženska le v partnerstvu rasteta in se obrusita (hm), in od tod misel, da je samsko življenje najhujša psihiatrična diagnoza. Ko je tam proti koncu življenja nakladal, da mora pravi moški seksati po trikrat na dan, prava ženska pa mu mora ustreči, vsaj on da tako počne (in s tem spravljal v zadrego svojo četrto ženo), je postavil nedosegljive standarde, ki lahko marsikaterega mača spravijo v depresijo – in alkoholizem.
Samski, z vami je nekaj narobe
V vseh razvitih družbah, ne samo pri nas, se tradicionalna družina ruši, partnerstva in starševstva so zelo pisana, število samskih pa nezadržno narašča. Ločitev je čedalje več, porok čedalje manj, leta 2021 je kar 34 odstotkov prebivalcev Slovenije živelo v enočlanskem gospodinjstvu, moških več kot žensk. Številne družboslovne raziskave namigujejo, da je samskost še zmeraj stigmatizirana in diskriminirana – na kratko to pomeni, da nadlegujemo samske, zakaj niso v partnerstvu, jih obkladamo s sumi, da je z njimi nekaj hudo narobe, torej so sporni za nekatere vloge in službe ali pa vsaj bližnjim povzročajo sramoto. Že res, da se nekateri mlajši »samci« in »samice« ne opravičujejo in izgovarjajo, zakaj živijo sami, ampak še zmeraj je v zraku nelagodje, vsaj takrat, ko se starejši sprašujejo, »koliko vnukov imaš«. Neka precej znana in uspešna ženska nam 40 let pripoveduje o svojih avanturah, pa je ni nikoli še nihče videl niti z moškim niti z žensko. Zataknilo se je, ko nam je pripovedovala o ljubimcu, za katerega smo vsi vedeli, da je gej – razen nje. In precej nerodno je bilo, ko je na neko prireditev, imela je rojstni dan, sama sebi poslala telegram z voščilom in šopkom in se s tem na veliko bahala, a jo je malo prej znanec opazil v cvetličarni … Skratka, še zmeraj si postavljamo vprašanja, zakaj je nekdo sam – kaj je narobe s teboj, si homoseksualen, bolan, imaš nedosegljivo visoke kriterije za partnerje in predobro mnenje o sebi, zapostavljaš čustva zaradi kariere …? Gre seveda za mlade ljudi tja do 30 let, ki jih še nismo opazili v resnejših zvezah. Starejšim samskim zastavljamo drugačna vprašanja.
Spomnim se izobražene Belorusinje, ki me je spraševala, ali je moja 23-letna sorodnica, študentka, poročena. Uh, to je pa zanjo pozno, je rekla, ko sem odvrnila, da ni. Pri njih so pri teh letih večinoma poročeni in z otroki. Vem, sem rekla, ampak pri 30 so mnogi že ločeni. Res je, je vzdihnila, kam gre ta svet. Omenjena sorodnica si je potem našla resnega partnerja pri štiridesetih, dve leti pozneje rodila, poročena pa še zmeraj nista. In to je pravzaprav recept, ki je čedalje bolj v modi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
