Ko sem se dogovarjala za tale pogovor s takrat dežurnim Danilom Kovačem, 61-letnim pilotom z več kot štiridesetimi leti letalskih izkušenj, in smo ga vprašali, kako bi takšen polet v nevihto doživljali mi, navadni smrtniki, me je najprej vprašal, ali imam dober želodec. Hitro se mi je pred očmi odvrtela izkušnja izpred let, ko sem za to revijo pisala reportažo o letenju z akrobatskim letalom – v grlu sem začutila strah, s katerim sem se takrat spopadala, ko sem se z letalom, ki ga je upravljal eden najboljših akrobatskih pilotov takrat pri nas, vrtela v vse smeri, neverjetno radost in hvaležnost, ko sem spet začutila trdna tla pod nogami, in nazadnje grozno slabost, ta ni popustila do večera – šele takrat sem lahko zaužila prve grižljaje hrane. Pa to ni bil polet v grozeče nevihtne oblake, ki te lahko v trenutku nepazljivosti posrkajo vase. Postalo mi je jasno, da se z nevihtnimi oblaki, ki že od daleč naganjajo strah v kosti, spopadajo le najpogumnejši! »Za to delo moraš preprosto imeti 'jajca' in odprto srce, da si želiš pomagati,« je odločen Darko Kralj, ki naju je s fotografinjo tisti dan pričakal na letališču Letalskega centra Maribor, kjer že leta izvajajo obrambo pred točo. Darko je srce in duša enote za obrambo pred točo, ki proučuje nevihtne oblake, s točo pa se bori že več kot 35 let. Nadaljuje delo svojega očeta, ki je bil eden od prvih treh pobudnikov obrambe pred točo v Sloveniji in je sinu predal svoje znanje. »Sistem je ves ta čas ostal bolj ali manj enak, izboljšala pa sta se znanje, tehnologija opazovanja, arhiviranja podatkov. Imamo manj znanja v matematiki kot meteorologi, dobri pa smo v uporabni meteorologiji, od tega sta tudi odvisni ocena dela in kakovost tveganja. V vsem tem času nismo imeli nobene kritične situacije, saj imamo res dobro usposobljene posadke.«
Oblak, ki lahko nastane v treh minutah
»Točo povzročajo oblaki cumulunimbus, najvišji oblaki, kar jih je, visoki so lahko tudi nekaj kilometrov. Nastajajo pa takrat, ko je velika temperaturna razlika med jutrom in popoldnevom. Višji ko je oblak, večja je nevarnost za nevihto. Mi letimo tik pod spodnjim robom oblaka. Ko najdemo dvižne tokove, prižgemo plamenice, ki gorijo kot bakle na nogometnih tekmah in izločajo srebrov jodid, ki ga oblak posrka vase, da ledena zrna razpadejo,« razlaga potek bitke s točo Kralj. Posledica je močan dež. Tak oblak morajo ves čas, dokler ima energijo, dobesedno izžemati. Ko iz njega preneha deževati, razpade in ga ni več. »Nevihtni oblak se lahko zakuha v treh minutah, trajajo pa od petnajst minut do ure in pol, toliko časa so potem tudi piloti v zraku. Letos imamo akcije dolge tudi po dve uri.«
Ni vsak za to
Van Dečko, štiriindvajsetletni študent, ki je bil tisti dan dežuren, je v zraku že od svojega šestnajstega leta. Začel je z jadralnim letalom in zaskrbljena starša nekako prepričal, da je letenje bolj varno kot recimo spust s kolesom po pobočju Pohorja. Po petih letih je naredil licenco za pilota motornega letala, pozneje pa še izpit za komercialnega pilota. Potem se ni mogel upreti izzivu, da se izobrazi še za pilota obrambe pred točo. Sprva je letel s piloti, izkušenimi na tem področju, in kar nekaj testov je moral opraviti, preden se je letos začel podajati v akcije samostojno. »Dobrega pilota za to delo moraš vzgojiti, to so specifični ljudje, ni vsak za to, zato so tako redki. Pri nas gredo skozi vse procese – od letenja v jadralnem letalu, potem so radaristi, kopiloti, nazadnje dobijo profesionalno dovoljenje kot piloti in takrat imajo že ogromno znanja. Znanje za ta način dela črpamo iz lastnih izkušenj in izkušenj v tujini. Največ znanja imajo po mojem v Savdski Arabiji,« pove Darko. Na štajerskem koncu imajo deset posadk, ki se lahko spopadajo s točo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
