Odkar vem zase, vem tudi za Čuke, je nekdo napisal na spletu, in to velja za številne med nami. Prekaljeni mački še vedno vadijo, da ne bi kdo mislil drugače, in za jesen pripravljajo nove pesmi. Ustvarjalna žilica v Jožetu ne popusti, novi komadi v njem kar tlijo. Lahko se ob tem, da je mnogo komadov napisanih za otroke, vzvišeno namrdnete – tega je vajen – a to so odzivi zgolj tistih, ki nimajo otrok ali zanje še niso ustvarjali.
Ste še taki norci, da imate po štiri ali več špilov na dan?
To leto imamo tri sobote s tremi nastopi. Ne bom dejal, da smo se nekdaj izčrpavali, ampak v resnici v prvih letih delovanja nismo hoteli izpustiti nobenega nastopa. Ne zato, ker bi hoteli tekmovati z drugimi, ampak smo si preprosto rekli: dajmo to leto stisnit, vprašanje je, ali bomo po Rdeči mašni še ustvarili kakšno uspešnico. Morda je to naše zadnje leto ... Potem so prišli Krokodilčki in je bilo noro. Pa smo si mislili, samo še to leto zdržimo ... Pa so prišli Zobar pa Kavbojci in Indijanci - pa je bilo zopet noro dve ali tri leta. Ker smo si iz leta v leto govorili, to leto še bomo na polno, nas je zapustil prvi član (klaviaturist Marjan) – kar ni in ni prišlo leto z manj nastopi, Marjanu so se pa medtem rodili že štirje otroci. Ker je imel dovolj nomadskega življenja in nenehnih »izrednih razmer«, je po desetih letih od Marjanovega odhoda odšel še Marko. Naslednja menjava je bila potem spet čez deset let, ko je pri 60 letih šel v penzijo Vinko in nas vprašal: a mislite še vedno takole naprej?
Je bil prisoten tudi strah, dvom o prihodnjih uspešnicah, češ, saj ta uspeh ne more tako dolgo trajati?
Tako je. Vsi so mislili, da imamo pač začetno srečo z uspešnicami, in tako smo mislili tudi sami. Morda nas je bilo res takrat tudi strah, da bo vsega tega luštnega konec. Ne samo da smo imeli veliko nastopov, tudi mediji so nas sprejemali z odprtimi rokami. Mi smo tisti, ki smo v samostojni Sloveniji prodali največ zgoščenk in kaset. Dobesedno vsaka družina je imela vsaj eno našo kaseto in ljudje so znali cele albume na pamet. Zadnjič je prišel k nam gospod, ki mu bomo igrali na 40-letnici, in nas je prosil, ali bi lahko igrali tiste skladbe, ki jih ima na kaseti – ampak tudi v prav takem zaporedju! Tako kot so jih z družino poslušali, ko so se peljali na morje. Čeprav s tiste kasete igramo danes samo še pet skladb, smo mu obljubili, da se bomo naučili tudi preostale. Premišljevali smo o tem in se odločili, da bomo vsake toliko spet na novo posneli katerega od naših starih, skoraj pozabljenih komadov, ki so nam jih »spodnesle« večje uspešnice.
Cele generacije so odraščale z vašo glasbo ...
Ravno pred kratkim smo se pogovarjali z direktorico nekega podjetja in mi je pokazala, da je imela celo sobo polepljeno z našimi posterji in celo članki iz revij, takrat sta bila popularna Antena pa Stop. Tudi iz Jane ... Spomnim se, da je prav Jana zagnala polemiko, ali bodo Čuki prvi moški obraz, ki se bo pojavil na Janini naslovnici. Tudi takratna urednica Bernarda Jeklin nas je imela precej rada. Čeprav smo se z njo pravzaprav le bežno poznali, nam je z Zanzibarja, kamor je odpotovala v časih, ko potovanja še niso bila tako dosegljiva, poslala razglednico s pozdravi. Ker smo imeli ravno hit Zanzibar. In veste, kakšen naslov je napisala? »Čuki, Ljubljana, Slovenija.« Pa je kartica prišla k nam domov, še danes jo imam! Pa niti iz Ljubljane nismo! (smeh) Čez nekaj let smo se srečali in nas je vprašala, ali smo jo sploh dobili.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
