Skoraj devetintridesetletni gradbinec, ki se ukvarja predvsem z ocenjevanjem nepremičnin in je bolj kot zvezdniškemu košarkarju podoben Novaku Djokoviću (»Kaj bi šele rekli, če bi videli mojega brata, ki ga vsi kličejo kar Nole!« se je nasmehnil.), nikoli ni bil košarkar, čeprav ima rad šport. V mladosti je treniral jadranje, kar je v Primorju precej pogost šport, in sanjal o velikih tekmovanjih in medaljah. Potem pa začneš študirati, dobiš družino – Luka ima kar štiri otroke – in šport ostane bolj na stranskem tiru, skomigne. Doma nad Koprom, le deset minut od hrvaške meje, in v pisarni v samem središču Kopra, blizu pristanišča, vsak dan gleda modrino morja, dan pa se mora obvezno začeti s kavico in klepetom, preden se začne resno delo, pravi. No, poleti, ko imajo otroci počitnice, pa se vse obrne na glavo.
Kokice za Luka
Košarko spremlja občasno, vsekakor pa več kot nekoč, ko ime Luka Dončić še ni prodrlo v skoraj vsako gospodinjstvo na vseh koncih sveta. Čeprav se še najde kdo, pravi naš sogovornik, ki nima pojma, kdo Luka je. »Prijatelj me je predstavil nekemu madžarskemu poslovnežu, čakal kakršenkoli odziv, a izkazalo se je, da za to ime še ni bil slišal kot tudi ne za Novaka Djokovića,« se smeji. Nikoli sicer ni bedel, ko se je Dallas v Ameriki boril na košarkarskem parketu, so mu pa zato vsako jutro prijatelji ob kavi poročali, ali je 'dobro ali slabo igral'. »Zadnjič sem prvič šel na tekmo v Stožice, ko je Slovenija igrala z Litvo, predvsem zaradi otrok, ker se mi je zdelo pomembno, da doživijo nekaj takega.« Si je pa privoščil majhno potegavščino. »Prodajalca kokic, ki sem jih plačal s plačilno kartico, sem izzival, naj škatlo malo bolj napolni, ker so kokice za Luko, in ko sem mu pokazal plačilno kartico s svojim imenom, mi je kar verjel,« se nasmiha.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
