V šoku sem. Je to možno? Je to res? Preveriti ne morem, saj mi teh podatkov ne bodo dali ne na urgenci ne na pedopsihiatriji, kjer je končal sin. Ko je dojel, kaj je storil, je vsaj poklical reševalce.
Razmišljam o vseh zgodbah, ki jih nenehno poslušam. O pritoževanju staršev nad neprenehnim bojem, da bi otroke odlepili od zaslonov; o nemoči, ki jo je čutiti v njih; o vdanosti v usodo, da se tu nič ne da; in upanju, da bodo to pač prerasli. Pred časom je podoben izbruh doživela prijateljica. Tudi njen sin je bil takrat devetarček. »Ne vem, kaj naj naredim,« se mi je potožila takrat, »bojim se lastnega otroka.« Sinu je bil telefon najboljši prijatelj od ranega otroštva. Spomnim se, da sva se na kavi morali vedno dobiti nekje, kjer so imeli wi-fi, da je takrat triletnik lahko igral igrice, midve pa v miru klepetali. Ni se mi zdelo prav, a preden imaš lastne otroke, ne razmišljaš veliko o tem. Deset let in fant je vsak dan po ure previsel na telefonu. Prijateljica se je sicer usajala, a nič zares naredila, dokler ni nekoč zapravil vseh 500 prihranjenih evrov za orožje v najnovejši igri, s katero si je krajšal čas. Takrat ji je prekipelo in vzela mu je telefon. Najstnik je najprej prosil, jokal in obljubljal, da jih bo zaslužil nazaj. Ko je ostala neomajna, je izgubil ves nadzor nad obnašanjem. Kričal je nanjo, jo zmerjal, ji grozil. Končalo se je tako, da se je zaklenila v kopalnico, on pa je na drugi strani brcal v vrata in jih poskušal sesuti s stolom. Notri je ostala, dokler se ni vrnil mož. Telefona mu nikoli več ni vzela.
Še ena od prijateljskih mam ima hčer, ki cele dneve ne počne nič drugega, kot je in strmi v zaslone. Včasih več naenkrat – na tablici je igra, po telefonu klepeta s prijatelji. Vsi so iz virtualnega sveta, v resničnem jih nima. V šoli popravci, doma ne premakne prsta, kmalu bo polnoletna, življenja zunaj spleta pa se ne zna niti lotiti. Mama razmišlja o tem, da bi jo dala odpeljati na odvajanje. Na silo, kot je to navadno treba. A se boji. Ko je hčeri zadnjič zagrozila, da ji bo vrgla računalnik čez balkon, je dekle odgovorilo, da če to stori, se bo za njim vrgla tudi sama. Mama ji popolnoma verjame.
Kako se lahko zgodijo takšne stvari v sicer urejenih domovih, kjer se starši trudijo, da bi z otrokom razvili lep odnos, da bi ga usmerili na pravo pot?
Družbena omrežja zasvojijo najstnike in spodbujajo agresijo
Večina študij, ki so raziskovale povezavo med časom, preživetim pred zasloni, in agresijo, je ugotavljala, da eno z drugim ni povezano. A ne vse. Nedavna raziskava Emme Duerden z raziskovalne katedre za nevroznanost in učne motnje na kanadski Western University je ena tistih, ki pravijo drugače. V študiji je z ekipo s slikanjem možganov preučevala vpliv uporabe družbenih omrežij na otroške možgane. Ugotovili so, da otroci, ki ure in ure preživijo na svojih telefonih in brskajo po družbenih omrežjih, kažejo več agresije, depresije in tesnobe. Tako kot se serotonin zniža, ko smo lačni, lahko tudi čas pred zaslonom močno vpliva na sistem nagrajevanja v možganih, ki je ključen za sprejemanje odločitev, pravijo kanadski raziskovalci. Duerden pove, da se, ko ljudje gledajo kratek film Disneyjevega Pixarja brez dialoga, v katerem lik doživlja fizično bolečino, aktivira prefrontalni korteks. Prav ta možganski predel je med adolescenco podvržen ogromnim spremembam, med drugim pa je pomemben tudi za obvladovanje snovi v šoli. Otroci pa tudi študenti, ki veliko brskajo po telefonu, se ne morejo dovolj osredotočiti, da bi lahko uspešno sledili zahtevam v šoli. Celo tista ura izpita, ko bi moral vskočiti adrenalin in pomagati pri koncentraciji, je preveč. Njihovi možgani so tako zelo navajeni na nenehno stimulacijo, da se težko osredotočijo že za kratek čas, kaj šele za celo šolsko uro. Psihologi in psihiatri, ki delajo z otroki vsak dan, povejo enako. Pri svojem delu opažajo, da so otroci in mladostniki, ki nezdravo veliko časa posvetijo družbenim omrežjem, bolj nagnjeni k nasilnemu vedenju, kot so pretepi, prepiri, in kršenju pravil kakor drugi. Profesorica psihiatrije Patricia Conrod s katedre za preventivno duševno zdravje v Bolnišnici Sainte-Justine v Montrealu v svojih raziskavah ugotavlja, da se otrokovo razpoloženje spreminja po nareku tistega, kar ravno spremlja na zaslonu. Še posebej se ji zdijo nevarna družbena omrežja. V svoji raziskavi, ki je zajela 3800 srednješolcev, je namreč ugotovila, da je pogosta uporaba družbenih omrežij povezana s trajno agresivnostjo, ki se kaže več kot eno leto, medtem sta bila gledanje televizije in igranje videoiger povezana s kratkimi izbruhi sovražnosti in agresivnosti. Družbena omrežja prav tako povečujejo impulzivnost pri srednješolcih, ta pa, vemo, je dobra podlaga za izbruhe jeze.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
