Pravijo, da ima voda spomin. Na to se spomnim, ko stojim ob bregu reke. Zrem v nemirno rjavo vodovje, poživljeno od deževij, ki so naredila konec prvemu vročinskemu valu tega poletja. Valovi se prelivajo, dvigajo drug nad drugega, voda zlovoljno liže gladko kamnito strugo. Šele nedavno so jo regulirali, jo ujeli v to korito in ponižali; sedaj se vije po poti, ki so ji jo odredili, in kuje svoje maščevanje. Dokazi njene zmožnosti so vse naokoli: razsut prod, kupi naplavin v bližnji hosti, rjavi sledovi poldrugi meter visoko na fasadah bližnjih hiš … Stojim na nasipu in jo gledam, kako se potuhnjeno vije, stara nemirna prstena pramisel narave; poslušam jo, kako si v brk šumi in klokoče svoje surove naklepe, vidim jo, kako se ji gladina kodra od srha, ki jo spreletava. Voda pomni in voda ne oprošča; tisoče let že teče, leto dni ni zanjo nič, sto let ni zanjo nič. Kaplja poteče, a reka čaka. In človek? pomislim. Za človeka je leto dni še ravno premalo, da bi pozabil, za čas pa niti približno ni zadosti, da bi zacelil.
Po dvoriščih posameznih hiš za nasipom stojijo vreče s peskom; kadarkoli ARSO razglasi oranžni alarm – kar je praktično vsak drugi teden – jih prebivalci hitro razpostavijo v provizorične obrambne zidove. Groza tiste avgustovske noči s petka na soboto je še kako živa; še dolgo bo. Toda vreče ne morejo pomagati, nič več ne more pomagati. Reka je zmagala, vsaj tukaj; celotno prebivalstvo tega dela desnega brega Letuša bo moralo zapustiti svoje domove. Za vedno – prepustili jih bodo Savinji in Paki, ki se tukaj stikata v sotočje. »Pred tremi tedni so nam strokovnjaki iz direkcije za vode dokončno sporočili, da tega območja ne morejo zavarovati,« pove domačin David Jager (mimogrede, ni v sorodstvu z avtorjem članka). »Spremenili ga bodo v razlivno polje in s tem zmanjšali grožnjo poplavljanja večjih naselij v spodnjem toku, zlasti Celja in Laškega.« Stoletne poplave so prekinile sto let človeške naselitve; zemlja, na kateri še stojijo hiše, v katerih so se rodile in odrasle dve, tri, štiri generacije, bo žrtvovana za pomiritev besa rečnih božanstev.
»Ko bi vsaj ne obljubljali tako hitro in tako na veliko!« Družina Davida Jagra je ena izmed več kot stotih, ki bodo morale zapustiti svoje domove v Letušu. Na območju, kjer živi, bo opuščenih kkaih trideset, štirideset hiš, preostale so na drugih lokacijah. Jager se je na nesrečno območje priselil malo pred katastrofo. Z ženo, tedaj še zaročenko, sta kupila hišico, malo večji vikend, in jo začela spreminjati v dom za mlado družino. V njem sta z majhnim sinom živela leto in dva meseca – nakar je prihrumelo. Dan za tem sta imela rezerviran za poroko, zato sta imela dobršen del oblačil in nujnih potrebščin spakiran v kovčke, pripravljene za poročno potovanje. V minutah, ko je bilo treba bežati na vrat na nos, se je to pokazalo za veliko srečo. »Ko sem se naslednje jutro bližal hiši, sprva sploh nisem bil prepričan, da še stoji. Ko sem videl, v kakšnem stanju je, sem se menda zjokal.« Do oktobra so nekaj časa živeli pri njegovih starših, zatem pri ženinih. Nato sta se z ženo lotila obnove. Ravno ko je bila škoda sanirana, domek pa pripravljen, da sprejme povečano družino – na poti je nov otrok – sta izvedela, da je bil ves trud zaman in da jih čaka nov nov začetek. To pa je za zdaj tudi vse, kar so dobili od države.
»Lahko si mislite, da denarja ni ravno na pretek,« pove sogovornik. »Že tako sva morala seči v žep, da sva hiško kupila in jo nato obnovila, in morava odplačevati bančni kredit.« Da so se po poplavi postavili na noge in normalno zaživeli v lastnem domu, je stalo nadaljnjih 30.000 evrov. K sreči jim je zavarovalnica povrnila več kot 70 odstotkov ocenjene škode, nekaj je primaknil Karitas, nekaj malega je bilo izrednega izplačila centra za socialno delo. Na 20 odstotkov predplačila ocenjene škode, ki jih je Furs aprila začel nakazovati kot pomoč ljudem, ki se morajo preseliti, še vedno čakajo. Kaj šele, da bi jim bila na voljo nova hiša na varni lokaciji. »Politiki so govorili, da bodo v treh mesecih sanirali vse, da bodo zgradili sto hiš in ne vem še kaj … Larifari!« pravi David Jager z grenkobo v glasu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.
