Po pisanju Slovenskih novic se je prejšnji teden začel v Kopru proces proti ženski, ki je obtožena nasilništva in zanemarjanja dveh sinov, enega od njiju pa je tudi šest let spolno zlorabljala. Zgodba je zares srhljiva: najprej je rodila dve deklici, po razhodu s partnerjem sta bili dodeljeni v skrbništvo očetu. Očitno ne brez razloga. O tem, kakšne stike je imela s hčerama, ne vemo. Z naslednjim moškim je potem imela dva fantka, tudi ta zveza se je razdrla, otroka sta ostala pri njej. Ne vemo, koliko sta bila takrat stara, vsekakor pa je začela mati zlorabljati starejšega sina, ko je imel komaj devet let.
V obtožnici piše, da je hodila k njemu gola v posteljo in si pri samozadovoljevanju pomagala z otrokovo roko. Ko je rasel, so postajali njeni spolni napadi veliko bolj direktni in surovi. O tem, kaj počne mama s sinom, je mlajši bratec povedal babici, ta pa je njegove pripovedi opisala svoji osebni zdravnici in jo vprašala, kaj naj naredi. Zdravnica ji je svetovala, naj se obrne na socialno skrbstvo. In tu je, vsaj zame, eden od prvih kavljev te strašljive zgodbe – mar zdravnica ni premogla toliko človečnosti, da bi na primeren način sama obvestila pristojne? Dobro je vedela, koga ima pred seboj – preplašeno babico, ki sluti, za kaj gre, se pa boji povzročiti družinsko dramo, ki se pri spolnih zlorabah potem praviloma odvije.
Ker so na sodišču razpravo zaprli za javnost, ne vemo, kdo je nazadnje naredil konec trpljenju obeh fantov. Kakorkoli, pred štirimi leti sta bila dodeljena očetu, z materjo pa sta morala imeti stike. Starejši je takoj povedal, da tja ne gre več, ko je postal polnoleten, se je tudi znebil materinega priimka. Mlajši je moral na obiske k materi, ker je takoj poklicala policijo, če ga ni bilo. Ni pa imel pri mami in njenem novem partnerju niti sobe niti postelje! Oba fanta še zmeraj potrebujeta psihologa, saj imata, razumljivo, hude težave. Bo kdo kdaj vprašal sodnika, ki je otroka dodelil očetu (očitno zaradi močnih razlogov), zakaj je vztrajal pri stikih z materjo? Saj vendar mora po zakonu ravnati v največjo korist otroka! In oba fanta sta naštela vrsto razlogov, zakaj k zblojeni materi nočeta več.
Lačna, prezebla in pretepena. Spolna zloraba – ženska si je očitno vzgajala rezervnega ljubimca – nikakor ni bilo edino, kar ji obtožnica očita. Otroka sta bila brez varstva, starejši je skrbel za mlajšega, odkar se je rodil, tudi kuhal mu je. Mama se je selila iz stanovanja v stanovanje, včasih niti sanitarij niso imeli, sin je nosil iztrebke v gozd, ponoči je bilo tako mrzlo, da sta otroka spala v kapah in rokavicah. A ni bilo pomanjkanje najstrašnejše, hujši so bili nasilje, zloba in maščevalnost – tepež, puščanje otrok pred zaklenjenimi vrati, metanje šolskih torb skozi okno, lizanje straniščne školjke, da se vidi, če jo je mulec dovolj lepo očistil … Vzgojni ukrepi, ki jih zagotovo ni v učbenikih, so pa v psihiatričnih priročnikih. In po vsem tem je sodišče zahtevalo, da morata od vsega hudega razdejana otroka, ki zdaj živita pri očetu in njegovi partnerki, obiskovati mater? Zakaj že? Bo kdo končno razložil to bolestno doktrino, da ima starš pravico do otroka, čeprav jo je s svojim ravnanjem zapravil?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.
