Kakšno uporabno stvar in hrano, je rekel. Ljubljanski smetnjaki so veliko bolje založeni kot tisti pri njih. Poglejte, mi je kazal neodprt jogurt pa kos sira, res je bil plesniv, ampak malo se obreže in umije, pa bo. Kako si želim piščanca in krompir za nedeljsko kosilo, je vzdihnil. Koliko pa vas je za mizo, sem vprašala. Sedem, je odgovoril. Pomolila sem mu dvajset evrov. Bo to dovolj za dva piščanca in krompir? Ne bom pozabila bliska v njegovih očeh, ki je bil mešanica hvaležnosti, osuplosti in najbrž še česa. Se hvalisam? Lahko razumete tudi tako. Ampak jaz ponavljam misel Anite Ogulin in mnogih drugih humanitarcev, ki pravijo, da te dobra dela osrečujejo. Predvsem pa v takšnih trenutkih zmeraj znova pomislim na to, kakšno srečo sem imela, ker sem se rodila v družini, ki me je spodbujala k delu in učenju ter mi postavljala meje. No, seveda, človek je lahko denar tudi zapil ali zakartal, a se mi je zdelo, da ne bo pustil na cedilu tistih dveh parov temnih očk, ki sta zrla skozi odprta vrata avtomobila.
Na ta prizor sem se spomnila prejšnji četrtek, ko sem v avtu poslušala najprej Studio ob sedemnajstih o romski problematiki, predvsem o mladoletniških tolpah, nasilju in krajah. Potem pa sem zvečer gledala še Kroniko na televiziji. V prvi oddaji so se pogovarjali predvsem poznavalci, vtis je napravil predsednik sveta romske skupnosti Jožek Horvat Muc, ki živi v Prekmurju, kjer o težavah z Romi ni kaj veliko slišati. Pripovedoval je, kako je s skupino sonarodnjakov pred leti šel na policijo, jim predstavil romsko zgodovino in kulturo in dogovorili so se, kako ravnati z Romi, ki kaj zagrešijo. Sodelovanje z »organi« se je obneslo. Za začetek, niso vsi Romi slabi, tiste pa, ki so, je treba ustrezno kaznovati in prepričati njihovo skupnost, da jih izloči, ker jim delajo veliko škodo, pravi Muc. In žaljivo je pri vsaki nevšečnosti najprej sumiti, da jo je povzročil Rom.
No, v Kroniki smo potem gledali, kako okrepljene policijske patrulje lovijo Rome, kar 800 prekrškov so zaznali v kratkem času. Ustavljajo seveda vse šoferje, ker se skozi šipo ne vidi, ali je voznik Rom, je povedal predstavnik te lovske akcije. Iz tega izhaja, da če bi se videlo, bi ustavljali samo Rome, ker smo tako imenovani civili že vnaprej nedolžni. In to stigmatiziranje v precejšnji meri preprečuje, da bi se v tem ciganskem golažu kaj bistvenega premaknilo. Kaj storiti s toplo mladoletnikov, ki jih naščuvajo starejši Romi, češ, vam nič ne morejo, zapori so polni hujših kriminalcev, le strašite in razsajajte, denarja za kazni itak nimamo.
Večina nima nobenih izkušenj z Romi, zato lahko pametujemo, pravijo na Dolenjskem. Sem se pa pogovarjala z mnogimi, ki se z Romi strokovno ukvarjajo, imajo veliko empatije, načrte in predloge, a jih le malokdo posluša. Kdo se bo ukvarjal s tistima dvema paroma temnih očk, ki imata dobrega, a neukega očeta, ki pač pozna samo en način preživetja? Ju bo poslal v vrtec in potem v šolo, ima doma elektriko in vodo, da se bosta otroka lahko učila in ne bosta hodila naokoli umazana? So ugotovili, kdo je požgal romski vrtec v Dobruški vasi, je šel bolj na živce Romom, ki nočejo sprememb, ali domačinom? Kaj storiti z mladoletniško tolpo, vsi vedo, kdo so, a se jih otepajo in bojijo? Kmečka pamet bi rekla: spravimo jih v polzaprto ustanovo s potrpežljivim kadrom, od tam bodo lahko šli, ko se bodo izučili poklica, s katerim se bodo lahko pošteno preživljali. Kaj bodo z zažganim vrtcem, za katerim joče 20 otrok in približno toliko staršev? V bistvu je bil zabojnik, ki ga lahko mimogrede postaviš. Smo že imeli kdaj vseslovensko akcijo za romsko družino, vrtec, odkup zemljišča, napeljavo vodovoda? Ne spomnim se. Je prispevek za piščanca in krompir res edino, kar lahko storim?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 31, 30. julij, 2024.
