Se lahko kaj takega zgodi tudi v ZDA? Kako je mogoče, da ima najmočnejša država na svetu enega predsedniškega kandidata (81), ki še komaj lovi ravnotežje in dramatično zamenjuje imena (Putin namesto Zelenski, recimo), drugi pa je v številnih sodnih postopkih, kvasi neumnosti o preurejanju sveta in je od »senilnega starca« Bidna, kot mu pravi, mlajši le tri leta? Marsikdo z zgodovinskim spominom se te dni sprašuje, »mar ne premore Amerika novega J. F. Kennedyja?« Mladega, odločnega, športnika, heroja iz druge svetovne vojne, ki je sicer tudi delal napake, a je pomenil velik preobrat v dotedanji ameriški politiki. Ukrepal je proti revščini, proti rasizmu na jugu države, in – kar so mu v obeh strankah zelo zamerili – sprejemal tudi republikanske predloge, če so se mu zdeli dobri in koristni. Kakšen greh – upoštevati nasprotnika! Najbrž je smiselno znova objaviti znamenita stavka, ki ju je povedal na inavguraciji: »In tako, moji dragi Američani: ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas, vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo! Moji dragi državljani sveta: ne sprašujte se, kaj bo Amerika naredila za vas, ampak kaj lahko naredimo skupaj za svobodo človeštva!« Čeprav sem bila še otrok, se dobro spomnim, kako je neko jutro leta 1963 napovedovalec po radiu s tresočim se glasom povedal, da so ga v Dallasu ubili. Kako in predvsem zakaj, ni bilo nikoli povsem jasno. Morda so še najbližje politični analitiki, ki pravijo, da je Ameriko preveč ljubil, da bi jo ljubil slepo. Hotel je popravljati napake in s tem ogrozil številne interese. Nekatere projekte, ki jih je začel, so izpeljali po njegovi smrti.
J. F. Kennedy je tudi močno načel tezo, da mora biti politik absolutno zdrav, da lahko vodi državo. Šele po njegovi smrti se je razvedelo, da je bil od otroštva kar nekajkrat na robu smrti, da je jemal kupe zdravil in da bi najbrž preživel atentat, če bi se lahko po prvem strelu sklonil – pa se ni mogel, ker je bil zaradi hrbtenice vklenjen v kovinsko opornico. Mimogrede, francoski predsednik Mitterand je ves svoj drugi sedemletni mandat skrival, da ima raka na prostati, ta ga je kmalu po koncu predsedovanja tudi pokopal. Ni torej bolezen tista, ki iz politika naredi nerazsodno kreaturo, pa tudi absolutno zdravje ni nobeno zagotovilo, da nekdo na vodilnem položaju ne bo razmišljal – bolno.
Atentat na Trumpovo uho je spodbudil številne teorije zarot – naročil naj bi si ga kar sam in si s tem v vlogi žrtve zagotovil zmago na volitvah. Varnostni strokovnjaki zmajujejo z glavo – celo z vsemi žavbami namazani slovenski zet ni sposoben tako popolne hollywoodske predstave, ne da bi ga spregledali. Ali pač? Vsekakor je komaj odrasli smrkavec iz republikanskega podmladka s tiste strehe v Pensilvaniji streljal na ves svet: novodobni car v Kremlju pa še marsikateri te sorte se že veselijo Trumpove zmage. Bogovi so res padli na glavo.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
