Da je predlog ravnateljev vrtcev in šol nesprejemljiv, je neomajna Martina Bavec, strokovnjakinja za ekološko kmetijstvo s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. »Otroke bi morali v času bivanja v javnih ustanovah na prehranskem področju zaščititi in jim omogočiti prehrano z najkakovostnejšimi živili z najmanj ostankov pesticidov, dodatkov in aditivov,« poudarja. Da je to mogoče in povsem izvedljivo tudi v praksi, dokazuje več slovenskih šol in vrtcev. Na nedavnem posvetu o tej temi je Polona Bastič iz Osnovne šole Vojnik poročala, da z angažiranim delom vseh odgovornih in podporo ravnatelja dosegajo in celo presegajo predpisani delež ekološke hrane. V njihovi šoli se lahko pohvalijo s kar 36 odstotki ekološkega sadja in zelenjave. To je še posebej dober rezultat, pravi Martina Bavec, saj je prav v konvencionalno pridelanem sadju in zelenjavi po navadi najpogostejša prisotnost ostankov fitofarmacevtskih sredstev (FFS). »V povprečju v vsakem drugem vzorcu odkrijejo nekaj ostankov FFS, včasih so celo nad mejnimi vrednostmi.«
Slabe izkušnje z javnimi zavodi
Povezovanje ekoloških kmetov in javnih izobraževalnih zavodov žal ne poteka vedno po načrtu. »Ekološki kmeti ponujajo svoje izdelke, se prijavljajo na razpise, sklenejo dogovore oziroma okvirne sporazume, jamčijo za dobavo z menico (bančno garancijo), potem pa vse leto ni nobenega naročila in realizacije! V okviru naročanja preko naročilnic, kar je bilo do pred nekaj leti izključno rezervirano za slovensko ekološko pridelavo, so kmete zdaj izrinili konvencionalni pridelki iz sheme kakovosti (Izbrana kakovost), ki jo imajo tako rekoč skoraj vsi pridelki (meso, mleko, sadje …). Obvezen je namreč zdaj tudi 20-odstotni delež iz shem kakovosti,« omeni Martina Bavec, ki se ji zdi nezaslišana izjava v enem izmed slovenskih medijev, da je slovenska konvencionalna pridelava enaka ekološki pridelavi iz tujine. »S tem se demantira pravni red EU na področju kmetijstva in hrane. Razlike v pridelavi in predelavi so ogromne, da ne omenjam okoljskih vprašanj, dobrega počutja živali in drugačne kakovosti ekološke hrane ter potencialnega vpliva na zdravje.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
