Tanja Žagar je počakala do konca kemoterapije in samo tri dni po operaciji, s katero je zaključila najhujši del zdravljenja, javno povedala, da je zbolela z rakom na dojki. Ko sem prosila za pogovor, smo se takoj dogovorili, edina prošnja je bila, da počakam do opoldneva, da se dobro naspi. S partnerjem Mikijem Šarcem sem jo našla v lokalu, za mizo z dvema prijateljema, in že od daleč zaslišala njen smeh. Miki je tudi med pogovorom sedel pri njej, a je ves čas poudarjal, da je to Tanjin intervju, zato je dodal samo nekaj malega. Njunih otrok ni bilo – šestletni Karlo je v koloniji, triletna Marina pa je bila v varstvu pri dedku. Prišla sem pripravljena na jok in stok, Tanja pa je o težavah govorila z nasmeškom, češ da so bolezni del življenja. Zjokala se je, edino ko je govorila o Junakih 3. nadstropja in težavah svoje hčere. Tanjo poznam od njenih začetkov na sceni, spremljala sem vse njene uspehe, ampak nikoli je še nisem občudovala tako kot zdaj.
Srečala sem vas nasmejano. Kako to?
Dobra volja ostaja in jo razdajamo. Če to razdajaš, dobiš tudi nazaj.
Vi ste ves čas nasmejani in marsikdo je mislil, da v tem niste pristni. No, zdaj lahko vsi nejeverni Tomaži zaprejo usta!
O tem smo se dosti pogovarjali, še pred nekaj dnevi sva z Mikijem govorila o tem. Lahko vam povem primer iz glasbene šole. Ena mamica mi je povedala, da se je sprva spraševala, zakaj ravno jaz pridem v njihovo glasbeno šolo, pa še vedno sem nasmejana, kar že ne more biti iskreno. In je rekla, da zdaj ve, kako napačno je razmišljala, me obsojala, in da zaradi tega nikoli več za nikogar, ki ga vidi po televiziji in ga ne pozna, vnaprej ne govori, kakšen je. Razumem, da smo optimisti, ki v vsaki stvari najdemo dobro in smisel, s tem optimizmom lahko tudi naporni. Ljudje smo različni, sama sem bila tako vzgajana in to je v meni. Tudi med zdravljenjem sem se smejala.
No, pesimisti so še bolj naporni …
Absolutno. Ko sem izvedela za bolezen, sem si rekla, da zdaj res potrebujem ta optimizem in ga moram povleči, pa čeprav iz pet. Lahko je biti optimist, ko ni problemov in težav. Rekla sem si, da nisem bolna, da je bolna samo moja dojka, ki jo bomo že ugnali v kozji rog. Čez to sem šla s smislom za humor in si rekla, da dvojna rakica ne bom, čisto dovolj je, da sem rakica po horoskopu. A ljudje imamo različne življenjske izkušnje, in to oblikuje naša čustva, občutke in ni pravila, kako odreagiraš, ko izveš za bolezen. Absolutno se nisem smejala, ko sem izvedela za diagnozo! Pritekla je tudi kakšna solza, ampak te so šle hitro stran, ker je vse v življenju stvar odločitve. In jaz sem se odločila, da ne bom jokala. Rak je bolezen, bolezen je del življenja, življenje pa je lepo!
Kdaj ste izvedeli za diagnozo?
Lani novembra mi je iz desne dojke pritekla kri, po mamografiji pa so ugotovili, da v tisti dojki ni ničesar, so pa nekaj našli v levi. Potem so se hitro začele preiskave. Sredi decembra sem bila na prvi kemoterapiji.
Tako hitro? Ste imeli morda privilegij, ker ste znani?
Nikakor, ker se pogovarjam z drugimi ženskami s takšnimi diagnozami, pa so vse povedale, da so se hitro odzivali. Polna sem hvaležnosti in spoštovanja do Onkološkega inštituta, zdravstvenega osebja, ki sem ga spoznala in s katerim sem sodelovala.
Ste kaj pogrešali anonimnost?
V teh trenutkih je tako nepomembno, ali te gledajo ali ne. Že ko sem bila zdrava, s tem nisem imela problemov. Sicer pa je za anonimnost poskrbljeno, ker si lahko voden pod številko in te tudi pokličejo po številki. Skriti se pa ne moreš, ker so tam ljudje in te vidijo. Ne vem, zakaj bi sploh se. Jaz nisem skrivala, takoj sem povedala, da sem bolna, da imam raka. Vendar pa si v tega pol leta, kar poteka kemoterapija, in do operacije nisem želela medijske pozornosti in naslovnic z napisi, da imam raka. Bolj sem si predstavljala naslov, da sem raka prebolela, da sem zmagovalka, da bo to nekaj vzpodbudnega, sicer bi se okoli mene pletla bolj negativna, tesnobna energija.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
