Mladina (pa ne le ona) pretežno drsa po zaslonih, čedalje slabše piše, celo razume in govori slovensko (kot z grozo vzamemo na znanje ob vsaki novi raziskavi), podlega lažnim novicam, vse »vidi in ve«, a je v temeljnih rečeh razumevanja sveta včasih žalostno nerazgledana. O vlogi šolstva, ki se utaplja v težavah in kjer je piflanje še vedno cenjeno bolj od razumevanja, kritičnega mišljenja in ustvarjalnega reševanja problemov, vemo vse (in nič ne kaže, da bi se kaj premikalo v pravo smer).
Medtem pa se po tiho dogaja velika smrt, ki bo naš svet pretresla v temeljih, a se tega ne zavedamo, še huje – ni nam mar. V tradicionalnih medijih se gručice entuziastov nemogočim delovnim razmeram navkljub namreč še vedno trudijo razlagati svet po standardih, z osebno odgovornostjo, po bolj ali manj jasnih merilih in pravilih, nad katerimi sta kodeks in častno razsodišče. Kljub temu nezadržno polzijo na smetišče zgodovine tudi največja svetovna imena. (Ah, svet mora naprej, odmahne vplivnež in odhiti v svojo štacuno na družbenih omrežjih.) Res, zdi se samo še en simptom časa, v katerem je »skupno dobro« nekaj iz naftalina, družbena odgovornost pa le marketinška finta. Ampak drznemo si trditi, da je tako tudi zato, ker nismo stopili skupaj in rekli: to je pomembno, to bomo ohranili.
*Avstrijska socialdemokratska stranka predlaga financiranje medijske naročnine, tiskane ali digitalne, za bralce, stare od 16 do 30 let, v prizadevanju za boj proti lažnim novicam. Stroške do 150 evrov za »Mojo časopisno naročnino«, kot so jo poimenovali, bi krila država.
Nekdanji predsednik Milan Kučan je te dni izrekel bistveno: »Zdravstvo je aktualno in gotovo kratkoročna prioriteta, ampak dolgoročno, z vidika interesov Slovenije, so vendarle najpomembnejši znanje, izobraževalni sistem in znanost.« In zdaj malce neskromno v to zgodbo postavimo tudi resne in odgovorne medije. Ki so javni interes in služba in morajo biti zato univerzalno dostopni. (A jim prav resnost in odgovornost proti poplavi instantnih nerelevantnosti prav nič ne pomagata.) Država bi s tem storila velik korak k priznanju pomembnosti njihove vloge. Mladi bi dobili sporočilo (nekomu je mar) in dodatno orodje za razumevanje sveta. Ker: resni mediji imajo odgovorne novinarje in urednike, ki dnevno iščejo iglo v velikanskem kupu smeti, pod katerimi je pokopan tisti četrti steber oblasti.
Pomislite, vaši otroci bi po nesrečnih slušalkah, ki so si jih množično kupovali za digitalne bone ter so bistveno prispevale k njihovi razgledanosti, zdaj dobili dnevno, tedensko ali mesečno okno v svet, ki še ni padel s tečajev, kjer ni vedno novih in norih teorij zarote, potvorjene resničnosti in nevarnih poskusov preusmerjanja javnega mnenja ter celo poskusov radikalizacije (no, vsaj v večini). Ja, do umetne inteligence, ki se razvija hitreje kot nevihtni oblaki, sploh še nismo prišli.
In mediji bi – res je – spet malce lažje dihali. Ter lahko plačali kako analizo, strokovnjaka več, celo spet nazaj zaposlili novinarje … Pa cinizem na stran: bila bi vzgoja za branje, ki dokazano krepi domišljijo, besedni zaklad, znanje, sposobnost razmišljanja in pisanja, duševno zdravje, empatijo, spomin in koncentracijo ter preganja stres, nespečnost in demenco.
Bil bi veliki družbeni eksperiment z neslutenimi plusi in relativno majhnim vložkom. Kulturna ministrica nedvomno že premišlja o tem, ker gre za družbeno odgovorno idejo, ki dejansko ni ne pred ali za časom, ampak ob najbolj pravem, zadnjem času.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
