84-letna Mara Mlakar, domačinka, ki je že skoraj pol stoletja skrbnica te kapelice, pravi, da je navdihujočih in osupljivih zgodb, povezanih z njo, še več. Enako premikanje Marijinega kipa, kot je bilo to pred slovensko osamosvojitveno vojno, so domačini opazili že pred obema svetovnima vojnama. Novi čudež se je zgodil lani. V avgustovskih poplavah je poplavna voda iz naraslega potoka Bistričica močno razdejala vso bližnjo okolico kapelice, tej pa prizanesla – voda je drla le dober meter stran od nje. Kapelica je ostala na suhem in nepoškodovana.
»Za kapelico v Županjih Njivah s kipom Lurške Marije je najprej skrbela moja mama, tudi domačinka v tej vasi. Skrbnica kapelice je bila okoli tri desetletja, nato sem skrb zanjo prevzela jaz. Zdaj mineva že 48 let, odkar res z ljubeznijo skrbim, da je Marijina kapelica vedno urejena in vsak dan okrašena s svežim cvetjem,« pripoveduje Mara Mlakar.
»Živim le 50 metrov od kapelice. Vidim jo že z oken domače hiše. Tudi elektrika v njej je napeljana od naše, da je lahko kapelica vso noč lepo osvetljena. Z njo sem močno povezana. Vsak dan grem h kipu Marije, kar žene me, da pogledam, ali je tam vse v redu. Ne zdržim, da ne bi šla vsak dan tja. Vendar takrat nikoli ne opazujem, ali se Marijin kip premika. Trdno namreč verjamem in zaupam, da nam Marija pomaga. To čutim globoko v sebi, zato za to ne iščem zunanje potrditve.«
Zaradi ceste, ki so jo močno poškodovale lanske katastrofalne avgustovske poplave, ima zdaj več dela. »Vsak dan očistim ves prah v kapelici in obrišem Marijin kip, saj se tudi na njem hitro nabira prah. Ker so lanske poplave odnesle cesto in ta še ni na novo asfaltirana, je zdaj prahu še več. Pomijem tudi okna kapelice in iz svežega cvetja naredim ikebano za okrasitev. Pomembno se mi zdi, da je v njej vedno sveže cvetje, ki je z mojega vrta ali pa ga kupim. Pred kapelico je skrinjica za prispevke, ki jih porabim za nakup lončnic ali svežih rož, pa tudi svečk, da jih lahko prižgejo mimoidoči.«
Kapelica je ostala nepoškodovana!
Med katastrofalnimi poplavami, ki so lani avgusta razdejale ne le Županje Njive, temveč tudi okoliške vasi, se je zgodil nov čudež. »Potok Bistričica, ki teče čez Županje Njive in je nato pritok Kamniške Bistrice, je tisti dan tako močno narasel, da je poplavna voda drla po naši vasi. Bistričica je zapustila strugo, ker je vanjo naneslo ogromno peska. Voda je drla tudi čez naš vrt in dvorišče. Poplavila nam je klet, garažo in hlev ter prinesla ogromno mulja. Odnesla nam je drvarnico skupaj s šestimi kubiki drv. V hlevu je bil naš bikec že do vratu v vodi in ga je zadnji hip rešil vnuk Matej. Mislili smo, da je sodni dan ali vesoljni potop, tako hudo je bilo. Kaj takega nismo še nikoli doživeli. Pri nas in pri mojem sosedu je bila najhujša poplava v vasi. Prav neverjetno je, da je voda drla le dober meter stran od kapelice, ta pa je z Marijinim kipom vred ostala na suhem in nepoškodovana. Sama pravim, da je bila vmes božja roka. Zaradi take hude povodnji tisti dan sploh nisem mogla iti h kapelici, tako hudo je bilo.«
Rešitev iz deroče vode
A to ni bil edini osupljiv dogodek tisti dan. »Za potok Bistričica ne pomnim, da bi kdaj poplavljal. Bile so visoke vode, vendar voda nikoli ni šla iz struge. A med lanskimi poplavami se je struga potoka Bistričica zamašila pod mostom v naši vasi, zato je voda drla tudi po cesti. Skozi okno sem videla neznanega voznika, ki je v neposredni bližini Marijine kapelice z avtom obtičal v vodi. Sosed mu je zaklical, naj hitro zapusti vozilo, in mu še nekaj podal, da se je lahko rešil. Tisti trenutek, ko je zapustil avto, ga je deroča voda odnesla. Morda je tudi tega voznika rešila Marija. Ta cesta potem dolgo ni bila prevozna, polna je bila mulja in peska.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v poletni izdaji revije Jana.
