Zbiram Cavallerie rusticane. Nič takega, nekateri zbirajo znamke, drugi ljubimce, tretji stanovanja, jaz pač zbiram uprizoritve Mascagnijeve opere. Ne nalašč, začelo se je čisto nedolžno, pred nekaj leti je rekel, v Covent Gardnu imajo Cavallerio rusticano, bi šla gledat? Oooo, bi! Cavallerio sem dobro poznala, ampak samo s plošče, še nikoli je nisem videla v živo, pa v Covent Gardnu sem si tudi že dolgo želela nekaj videti, pa če bi magari samo telefonski imenik brali. In sva kupila vstopnici, pa letalski vozovnici za London, rezervirala hotel … in potem je prišel covid in se je svet zaprl. Ne toliko zaprl, kot zadrlesknil, bum, konec! Kakšna Cavalleria rusticana neki, pozabite.
Ampak nisem.
Včasih prvo tudi pozabiš
Ni nujno res, da prve ne pozabiš nikoli – prva je bila ljubljanska Cavalleria in skoraj ničesar se več ne spomnim razen tega, da sem morala nositi masko in da me je dušilo, pa da so imeli oder razdeljen z neko prozorno zaveso. Medtem se je svet začel počasi odpirati in sem rekla, življenje mi dolguje Cavallerio v Covent Gardnu, pa sva dve leti po prvem poskusu spet kupila vstopnici, spet našla dve ne prav poceni letalski vozovnici in spet rezervirala hotel. Bila je najdražja vstopnica v mojem življenju, ko sem si funte prevedla v evre, sem javsknila od groze, ampak … bila je ena mojih najboljših investicij. Ko sem sedela v parterju Kraljevega gledališča Covent Garden – če daš premoženje še za letalo in hotel, menda ne boš kupil cenenega (no, relativno) sedeža za tremi stebri pod stropom na najvišjem balkonu! – in so se oglasili prvi zvoki uverture, so mi začele teči solze in se niso več ustavile. Ne zaradi tragične zgodbe, v operah junaki rutinsko storijo grozen konec – jokala sem od lepote. Ker je bil zvok tako čist, še nikoli nisem slišala takega. Ker je bila glasba tako lepa. Ker mi je življenje čisto zares dolgovalo eno Cavallerio v Covent Gardnu in se mi je po vsem tistem čakanju slednjič tako veličastno, božansko oddolžilo. In malo sem jokala tudi zato, ker sem vedela, da zvena tiste londonske Cavallerie nikoli ne bo dosegla nobena več.
To pa še ne pomeni, da sva nehala poskušati – Kmečko čast (ali tudi Sicilijansko kmečko čast), kot prevajajo naslov, so lani uprizarjali tudi na Reki, pa sva se iz same želje po primerjalni študiji odpeljala še na Reko. Bila je pomlad in sva rekla, juhu, sončno popoldne na morju, ampak potem je ves dan deževalo, uprizoritev pa sploh ni bila slaba.
Nekaj mesecev pozneje je rekel, ali veš, da imajo v La Fenice Cavallerio, a bi šla? In sva šla v Benetke, vroč poznopoletni dan je bil in Google maps si naju je svinjsko privoščil, dolgo naju je sprehajal po zavitih beneških uličicah in na koncu rekel, vkrcajte se na ladjo, kar je bil čisti sadizem, ker, prvič, vaporetti zaradi nekakšne regate tisti dan sploh niso vozili, in drugič, doma sem na zemljevidu lepo naštudirala, da ne potrebujeva prav nikakršnega prevoza po vodi. Sva najprej poskusila z mojim telefonom in potem še z njegovim; obakrat naju je Google poskušal napoditi na barko, potem sva pa nekoga vprašala, tudi turista, in je poškilil na svoj telefon, oh, je rekel, samo čez most Rialto gresta … In sva našla Rialto, potem pa še La Fenice. In ja, spet sem jokala. Ampak manj kot v Londonu.
Potem sem pa iskreno verjela, da sva izčrpala vse možnosti in videla vse produkcije v radiju, ki si ga še lahko privoščiva, ampak pred kakšnim mesecem, ne vem, kaj me je uščipnilo, sem v hecu rekla, že dolgo nisva videla nobene Cavallerie, daj, poglej, ali je kje kakšna. Malo je pobrskal po telefonu in poročal: Scala, maja. Kupi vstopnice, sem rekla. Nisem niti vprašala, koliko stanejo (okej, pozneje sem – toliko kot v Londonu). In jih je. In sva šla v Milano.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
