44-letna Urška Intihar, ki se je že pri šestnajstih letih podala v politiko, bila med študijem menedžmenta aktivna v državnem svetu, se po diplomi zaposlila na ministrstvu za gospodarstvo, po magisteriju iz mednarodnega prava pa postala podžupanja občine Ig, pove, da se ji je pred devetimi leti zgodila ljubezen na prvi pogled. Čebele so jo tako navdušile, da je pustila službo. Zadnjih pet let živi izključno od čebelarstva.
Uspešna pot je za njo. Začela je z enim podarjenim panjem, danes čebelari s skoraj 500 čebeljimi družinami, približno polovico jih ima za pridobivanje medu, druge proda, večinoma v tujino. Je ena redkih žensk v pretežno moškem poklicu, že tretje leto tudi predsednica strokovnega združenja profesionalnih čebelarjev.
Sama preložila dve toni sladkorja
Urška je že vse svoje življenje zelo aktivna. »Od nekdaj potrebujem zelo malo spanja. Rdeča nit mojega otroštva in odraščanja – odraščala sem v Iški vasi pod Krimom – sta bila izobraževanje in gibanje. Odraščala sem na vasi, kjer smo otroci ves prosti čas preživeli v naravi.« V osnovni in srednji šoli se je ukvarjala s streljanjem z zračno puško, bila je državna prvakinja s statusom športnika. »Nekaj časa sem zelo veliko tudi tekla polmaratone in poučevala jogo. Danes kondicijo, ko ni čebelarske sezone, vzdržujem s treningi bodypumpa, kamor grem od tri- do štirikrat na teden.« Med čebelarsko sezono pa si kondicijo nabira z delom. V najvišji sezoni naredi tudi po sto ur tedensko. Lani je med drugim sama preložila dve toni sladkorja. Psihično kondicijo si nabira z metodo Wima Hofa. »Začela sem pred približno 15 leti, zadnjih sedem let, odkar spet živim na vasi, jo izvajam zelo redno. Dan začnem s tuširanjem, izmenjaje z mrzlo in toplo vodo, pogosto se tudi okopam v ledeni vodi. Pred nekaj tedni sem se kopala v Soči, tudi v morje me pozimi zelo vleče. Kadar imam kakšno dostavo v tiste konce, jo izkoristim, tudi če je temperatura zraka pod ničlo. Preizkušam pa tudi druge metode naših prednikov. Od tega, da zaužijem malo obrokov na dan in pazim, da so sestavljeni iz nepredelane hrane. Tako poskrbim, da se telo lahko samo obnavlja.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
