Božič je eden najbolj priljubljenih praznikov ne le pri nas, temveč tudi po svetu, saj ima za kristjane poseben pomen, zagotovo pa je pomembno tudi to, da ga praznujemo v družinskem krogu, kar še krepi občutek povezanosti z najbližjimi. K priljubljenosti božiča prispevajo tudi darila, praznična hrana, glasba … Ampak pri Desi se ne začne 24. decembra, temveč se vzdušje stopnjuje vse od začetka zadnjega meseca v letu. »Stara mama je pekla piškote, otroci smo sodelovali predvsem s pomakanjem prstov v testo, če si bil posebej priden, si smel polizati nadev za potico. Ob tem smo vadili božične pesmi ... Stara mama je napekla tone peciva in izdelovala ljubke figurice iz marcipana, v svilen papir smo tudi zavijali bonbone za na jelko, kolikor jih nismo pojedli. Predvsem pa so bili decembra odrasli boljše volje. Bolj se je bližal božični večer, bolj so bili strpni in prijazni. Na sam praznični dan pa tako ali tako ni bilo šans, da bi te kdo nadrl, udaril ali kakorkoli kaznoval. Božič je pomenil absolutno varnost,« se spominja Desa, ki ni imela najlepšega otroštva in je bila zato ta varnost zanjo še kako pomembna.
Božič na kvadrat
Vsestranska umetnica se še danes dobro spomni praznovanj iz otroštva. Zanimivo je, da je imela pri starih starših možnost opazovati dve zelo različni praznovanji. »Da je bila evforija še večja, sem božič praznovala pri obeh starih mamah. Pri mamini je bilo zelo skromno, družina je bila proletarska s kmečkimi koreninami. Majhna jelka, v glavnem papirnati okraski, nekaj srebrnih laskov in vate, darila v glavnem nogavice, spodnje perilo in pomaranča. Toda njena orehova potica je premagala vse potice na svetu in njena, pa tudi dedkova ljubezen sta bili največji darili, kar sem jih dobila v življenju. V očetovi meščansko-plemiški družini je bilo vse zelo pompozno. Jelka do stropa, vsa v srebru, pod njo kupi čudovitih, ličnih daril, mize so se šibile od dobrot, vse se je bleščalo in dišalo, bila sem popolnoma omamljena. Še kak mesec sem prihajala k sebi,« se nasmeji ob teh lepih spominih.
Za otroke so seveda darila zelo pomembna in tudi Desa se jih je veselila. Medtem ko so bila pri starih starših po mamini strani skromnejša, je šlo pri očetovih že za količinski presežek, saj je prišlo veliko sorodnikov in so vsi kaj prinesli. »To so bila imenitnejša darila, nekatera so bila celo iz tujine, vedno pa sem se najbolj razveselila kakih kakovostnih barvic in knjig,« pripoveduje Desa, ki je torej že takrat rada ustvarjala in brala.
V dolgove zaradi praznovanj
Potem ko se je odselila od doma, je nekaj časa še hodila praznovat k staršem, ko pa je rodila tri čudovite hčerke in se z družino preselila v Žabjo vas, je prvič božično praznovanje organizirala še na svojem domu. »Na začetku sem želela poustvariti božič pri očetovi mami, vso to evforijo in razkošje. Ponavadi sem se tudi zadolžila, ker se nisem znala ustaviti. Hotela sem, da dekleta doživijo božič tako, kot sem ga sama. Pozneje me je srečala pamet. Razen pretiravanja s hrano sem se zelo omejila pri darilih. Vsak družinski član ima mejo okrog deset evrov za darilo. Še raje pa vidimo, če ga naredimo same. Hčerke so pri tem zelo iznajdljive. To, da gre pri božiču za druženje in male pozornosti, ki izražajo naše misli in naklonjenost, namreč drži kot pribito,« pravi. Na praznovanje povabi samo najožjo družino; to so hčerke s partnerji, odkar je spet poročena, je seveda zraven tudi njen mož Igor, na praznovanje pa sta bila vedno vabljena tudi njena mama in oče, ki pa sta zdaj že oba pokojna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
