Kako ste zadovoljni z odzivi na novo knjigo?
Dobila sem kar nekaj odzivov in vsi so zelo dobri. Najlepše, kar lahko slišim, je, da je ta knjiga boljša od prve. Sicer pa ni prav dolgo, kar je izšla, tik pred začetkom knjižnega sejma, okrog 20. novembra, tako da še čakam na prave literarne kritike. Tisti, ki so jo že prebrali, pa so navdušeni. Ženske se zelo poistovetijo z likom, tako kot so se z Greto, moški pa se čutijo zelo razsvetljene. (smeh)
So se odzvali tudi kolegi poslanci?
Poslanci so bolj počasni bralci. Razumljivo, ker jim delo, posebej zdaj pred koncem leta, jemlje veliko časa.Ne vem, ali je kateri že prebral Sibilino sodbo, vem pa, da so brali Gretin greh in da jim je bila knjiga všeč. Pa ne govorim samo o poslancih Svobode. Nekaj jih je prišlo tudi na predstavitev v Cankarjev dom. Prepričana sem, da bodo ob prvi priliki prebrali tudi Sibilo.
Gretin greh je nastal v štirih mesecih, Sibilina sodba med poletnimi počitnicami. Gre za knjigo, v kateri izvemo ogromno o življenju v 17. stoletju na Slovenskem. Od kod vam energija in čas za pisanje tako obsežnega romana ob službi, ki je verjetno fizično in psihično precej zahtevna?
Sibilo sem pisala samo med poletnim dopustom, tri zaporedna poletja. Vmes nisem imela časa, ker je bilo toliko službenih obveznosti in drugih aktivnosti. Gre za obsežno delo, marsikaj sem prebrala, raziskala. Želela sem, da je roman kakovosten, razumljiv in večplasten. Letni dopust je sicer čas, ko naj bi se človek spočil, in čeprav je pisanje zame sprostitev, je ustvarjanje takega zgodovinskega leposlovnega romana tudi naporno. Zgodba je namreč opremljena z ogromno zgodovinskimi podatki, dejstvi in še s pridihom ezoterike, filozofije, teologije, za to moraš biti spočit. Poleti torej ne poležavam na plaži, vzamem si nekaj časa, da z otrokoma kam gremo, sicer sem pa sedela in pisala. Ni bilo vedno lahko, se mi kdaj tudi ni dalo, vendar sem si želela zgodbo spraviti iz sebe. Kaj naj rečem, nisem se ravno spočila. (smeh) Vmes, med mojim ustvarjanjem, so se zgodile še poplave, ko smo se poslanci predčasno vrnili na delo, potem sem imela še manjšo nesrečo v družini, tako da sem pisanje nazadnje potegnila še malo v jesen, da sem pravočasno končala.
V knjigi ste se poglobili tudi v zdravilne rastline, obravnavali zapise svete Hildegarde. Kdo vam je pomagal raziskovati ta svet, pri kom ste preverjali recepte in ali ste kaj od tega prenesli v svoje življenje?
V glavnem sem raziskovala kar sama. Prej nisem poznala zdravilnih zelišč, nič nisem vedela o preživetju v naravi. Knjige o sveti Hildegardi sem si izposojala v knjižnicah, veliko sem preverjala na spletu. Hildegarda je pisala tako razumljivo, da pravzaprav nisem potrebovala kakšnega posebnega prevajalca. Zelo me je pritegnila, tudi kot osebnost, tako da sem veliko prebirala o njej sami in si pogledala filme o njenem življenju. Z zelišči se pa še nisem začela ukvarjati, priznam. (smeh) Tudi zato, ker potrebuješ čas, da najdeš prave zeli in jih potem tudi pravilno pripraviš.Ja, to je znanje, ki ga bom morala seveda redno obnavljati. (smeh) Sicer pa nisem pisala o zelo sofisticiranih receptih, saj takšnih takrat niti niso pripravljali. V glavnem so vse mešali z mastjo, precejali in prekuhavali …
Ni naključje, da sta naslovni junakinji obeh vaših knjig močni ženski, ki se prebujata, čutita, da je ženska veliko več kot le podložna svojemu možu, da mu torej rodi otroke, ugodi njegovim zahtevam in se ne sprašuje o svetu okoli sebe …
Ja, to so ženske, ki se ne bojijo biti ženske, pokazati svojo ženskost, biti pogumne in živeti svobodno. To je bilo v 17. stoletju izjemno težko. Zakaj sem si zamislila prav ta čas? Kot pravnemu zgodovinarju mi je to stoletje nekako blizu, ker se je človeški duh prebujal iz večstoletnega spanja, hkrati so ga pa reakcionarne sile zatirale. Imamo že razmahnjeno renesanso, spoznanja humanistov, znanstvenikov takratnega časa o vesolju, o tem, kakšna je Zemlja, kakšen je svet, človekovo zanimanje se je začelo osredotočati na človeka, ne več toliko na boga, imamo krizo Katoliške cerkve – v 16. stoletju se je že pojavil Martin Luther in reformacija je dodobra zamajala cerkvene temelje, potem imamo tudi absurden lov na čarovnice. Končuje se mala ledena doba, ki je povzročila veliko naravnih nesreč, in išče se krivca zanje. Propada fevdalizem, kmetje se začnejo upirati zemljiškim gospodom … To je bilo zelo burno obdobje.
Nekako tako, kot je danes …
Ja, zdaj čas teče hitreje, kot je takrat, ampak vseeno, to je bilo zelo burno obdobje naznanjajočih se tektonskih sprememb in veliko je bilo tistih, ki si jih niso želeli. Ampak kot je v navadi v človeški zgodovini – ko se duh enkrat prebudi, ga ni več mogoče ustaviti in zato je človeška zgodovina vedno boj za še večjo svobodo. Ampak nobeni pomembnejši premiki se ne zgodijo na hitro in ponavadi zahtevajo žrtve.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
