»V bolnišnico sem poslala krepkega fanta na zdravih nogah, nazaj pa dobila invalida, ki so mu napovedali, da bo samo še rastlina,« v solzah pripoveduje njegova mama Rajka. S sodobno rehabilitacijo na zagrebški kliniki Marijo napreduje in ob pomoči celo stoji, a tak napredek, ki jim vrača upanje, je družino že sedaj finančno povsem izčrpal. »Jaz ne potrebujem ničesar, samo sinu pomagajte, prosim. Od kod naj še vzamem? Pripravljena sem prodati tudi ledvico, samo izvedeti moram, kje to storim.«
Pomagajmo Mariju ponovno stopiti na noge
Mariju lahko z nakazilom za fizioterapije pomagate tudi vi – z donacijo na HUMANITARNI RAČUN:
Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ljubljana,
Tržaška cesta 132, SI-1000 LjubljanaDELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
SWIFT ali BIC: HDELSI22
SKLIC ALI REFERENCA: SI00/12-10-2023
OPOZORILO!
Prosimo, da pri nakazilu donacij v humanitarne namene obvezno navedete sklic: SI00/12-10-2023.
Srčna hvala za vsak dar!
Vse bi dala, da bi le sin spet hodil
Rajkina družina je imela dobro življenje – s plačo čistilke in moža, zaposlenega v gradbeništvu, so celo nekaj malega prihranili. Po Marijevi operaciji in po tem, ko je slovenski zdravstveni sistem nad njim dvignil roke, češ da so vse možnosti zdravljenja izčrpane, se jim je življenje sesulo. Prodali so avto, hišo v Bosni (za izredno nizko ceno), najeli posojilo in so povišali limit na kartici. Mož je pustil službo in se zaposlil kot sinov asistent, za nasvet, kako naj še pomagajo Mariju, se je predvsem Rajka obračala na vse strani. Ni se želela kar tako vdati v napovedano usodo svojega starejšega sina.
Tako jih je specialist mag. Grabljevec iz Soče usmeril na rehabilitacijo v Zagreb. »V Zagrebu je res napredoval! Že prej bi morali sem, ne pa da smo bili deset mesecev v Soči, saj vidim, da prihajajo na to rehabilitacijo ljudje že pet mesecev po poškodbi – in bojim se, da smo veliko že zamudili.«
Samo da je živ!
Poliklinika Glavič pa je zasebna, specializirana za rehabilitacijo po možganskih poškodbah. Izvajajo tudi robotsko rehabilitacijo, pri kateri pomagajo z najsodobnejšimi napravami. In to seveda stane. Ogromno. V času našega pogovora je bil Marijo na terapijah v Zagrebu le zato, ker so mu en teden podarili.
»Nikoli nisem potrebovala socialne pomoči, nikoli! Zdaj pa ... Ampak najpomembneje je, da Marijo napreduje,« pripoveduje Rajka, ki ne skriva samoobtoževanja. »Ko so se pri sinu pojavile težave z ravnotežjem in je zdravnik omenil operacijo, ki sicer še ni bila nujna, a bi jo bilo enkrat treba opraviti, sem Marija jaz opogumila, naj to reši čim prej. Razložili so, da operacija ni nič posebnega ali celo nevarnega. V enem tednu si rešen, tako rekoč 'popravljen'. Pričakovala sem, da mu bodo zdravniki pomagali, ne pa da dobim nazaj takega ... Ampak hvala bogu, da je ostal živ!«
Do operacije je Marijo delal v geodetskem podjetju, mama ga opiše kot pridnega in zanesljivega fanta. Po operaciji sta se s sinom pogovarjala po videopovezavi, saj so bili takrat obiski omejeni zaradi epidemije koronavirusa. »Dva dni se je z mano v redu pogovarjal, potem pa me je čez nekaj dni klical ob treh zjutraj in tožil nad hudimi bolečinami – kot da mu vrtajo v glavo. Prosim, pridi pome, mama! Takoj sem klicala na oddelek, seveda se mi sredi noči nihče ni javil, in ko sem naslednji dan priklicala eno izmed medicinskih sester, mi je potrdila, da mu dajejo protibolečinske tablete in da mu jih več tisti trenutek ne sme dati. Ampak videla sem, da je nekaj narobe, saj je postal nezainteresiran za pogovor. Zato sem klicala specialista, a ni bil dosegljiv. Dan pozneje mi je nevrokirurg dr. Roman Bošnjak povedal, da so Marija poslali na CT glave, saj je samo momljal, in ga prestavili na intenzivni oddelek.«
Kaj je šlo narobe?
Moledovala je, naj ji puste videti sina, a kljub negativnemu testu na koronavirus ji ga niso pustili obiskati kar tri tedne. Ko je naposled le dobila dovolilnico, je k njemu šla Rajkina sestra. »Jaz sem bila povsem izžeta od nenehnega joka, skrbi, padla sem v depresijo. Med obiskom me kliče sestra, vsa vznemirjena, kako v slabem stanju je Marijo. Bila je priča njegovemu dušenju s slino in posredovanju reanimacijske ekipe. Hvala bogu, da je ostal živ!«
Tisti prvi, rutinski operaciji so tako sledile še štiri, saj se mu je stanje slabšalo. »Po pol leta sem na obisku pri Mariju slišala, ko je fizioterapevtki zletelo iz ust, da bi bilo po prvi operaciji z njim vse v redu, če le ne bi padel iz postelje. In Marijo ni več mogel nič – ne hoditi niti samostojno sedeti. Padec je predstojnik oddelka, Roman Bošnjak, zanikal. A Marijo se spomni, da se je znašel na tleh in kako so ga pobirali. Ne spomni pa se padca.«
Po 20 mesecih v bolnišnici in rehabilitaciji v Soči so jim sporočili, da mu v okviru slovenskega zdravstvenega sistema ne morejo več pomagati. Prepustili so ga domačim. »Kako, lepo prosim? Ni več upanja, da bo kdaj stopil na noge? Vse bomo naredili, da bo sin enkrat spet stal na svojih nogah!« si mama Rajka ni dovolila obupati.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
