FOTO: MATEJA JORDOVIĆ POTOČNIK
LIČENJE: BARBARA HUSU
STILIRANJE: BRIGITA POTOČKI
OBLAČILA: Half Price in MJZ Fashion
ZA GOSTOLJUBJE SE ZAHVALJUJEMO PRIJAZNEMU OSEBJU KAVARNE RAFINERIJA CUKRARNA V LJUBLJANI
GLASOVANJE se začenja zdaj, že danes, od te številke pa do vključno 20. februarja 2024 lahko za svojo izbranko glasujete s kuponom iz Jane ali katere od drugih izdaj naše skupine (pošljite ga na naslov revija Jana, Vevška c. 52, 1260 Ljubljana), lahko pa tudi po spletu (na spletnem portalu Jane ali nekaterih drugih portalih naše hiše). Na spletu lahko glas oddate enkrat na dan, vsak dan. Kot že dve leti predtem so tudi letos pravila glasovanja taka, da h končnemu rezultatu eno polovico glasov prispevajo kuponi, drugo pa glasovi s spleta.
Preglejte torej, katere so letošnje nominiranke – podrobneje bomo vsako posebej predstavili v naslednjih številkah – pretehtajte, pretuhtajte, glasujte. Še vedno doslej ste izbrali pravo in prepričani smo, da jo boste tudi tokrat.
Zaupamo vaši presoji.
SPLETNO GLASOVANJE POTEKA TUKAJ.
doc. dr. Tanja Bagar
je mikrobiologinja, soustanoviteljica in direktorica mednarodnega inštituta za kanabinoide ICANNA. Z vsem svojim bitjem se zavzema, da bi se konoplja v sklopu uradne medicine uveljavila kot ena od možnosti zdravljenja. Po vsej Evropi predava o njenih zdravilnih učinkih, je pobudnica prve ambulante za kanabinoide v Sloveniji, uvedla je tudi prvi predmet o uporabi konoplje v medicini za študente zdravstvenih ved. Njeno drugo področje delovanja je skrb za zdravo okolje. Ukvarja se z novimi tehnologijami predelave odpadkov in ekoremediacijami, ki onesnažena tla in vodo spremenijo v biotsko pestre ter zdrave ekosisteme. Tanjin življenjski cilj je vzpostaviti ravnovesje tako v okolju kot v ljudeh. Njeno delo je velikokrat nerazumljeno, a pri njem odločno vztraja. »Ko enkrat vidiš učinke konoplje pri bolnikih ali pa učinke ekoremediacije na onesnaženo okolje, preprosto veš, da delaš prav.«
Ivana Djilas
je režiserka, pisateljica in ženska, ki ni tiho. Ženska s številnimi raznovrstnimi talenti – odlična je v pisanju in v gledališču, kjer ni le režiserka, temveč tudi dramaturginja, producentka in scenografka, pripravlja še lutkovne predstave ter glasbeno-gledališke projekte. Obenem je kolumnistka in pisateljica ter aktivistka. Razpon njenih talentov odseva tudi pisana zbirka nagrad, od tistih za režijo ali celotno predstavo do najnovejše, Rožančeve, za eseje, zbrane v knjigi A si lahko vsaj enkrat tiho. Govori o pogosto neprijetnih stvareh, tabuiziranih temah, o svojih težkih trenutkih in stiskah, a vedno s humorjem in samoironijo. Kadar jo hvalijo zaradi poguma, odmahne, da je bila vanj prisiljena. Ampak da nisi tiho, je vedno izbira. Enako velja za pogum. In zato ta šteje.
Mag. Jožica Frigelj
je namesto v »penziji« raje v razredu. Je učiteljica starega kova, ki se znajde v digitalnem svetu, prisega pa predvsem na pristne odnose. Otrokom ne podaja le snovi – daje jim znanje, jih pripravlja na življenje. Njena učilnica angleščine se zato po potrebi spremeni v restavracijo ali gledališki oder. Za dobro otrok dela že 40 let. Hoče odlično šolo. Šolo, kjer je prostor tudi za ustvarjalnost, razmišljanje, radovednost. Šolo, kjer učitelji niso le izvajalci učnega načrta, temveč tudi ustvarjalci učenja. Šolo, ki motivira učence za iskanje znanja še s čim drugim, ne samo z ocenami. Ni le učiteljica, je tudi raziskovalka, predavateljica in aktivistka. V okviru iniciative Kakšno šolo hočemo je nujne izboljšave učnega procesa predstavila že desetim ministrom. Njen trud ni ostal neopažen. Zanj je prejela nagrado za življenjsko delo v osnovnem šolstvu, letos pa tudi naziv učiteljica leta.
Marjanca Jemec Božič
je ilustratorka, vodnica po magičnem svetu zgodb, ki je risala od malega in pri petindevetdesetih še vedno riše – in tako praktično ni Slovenca, ki ne bi odraščal ob njenih ilustracijah. Kot otroke nas je vse popeljala v magični svet zgodb in pravljic. Pa ni šlo samo za estetiko, začarali so nas njen smisel za humor, nepotopljivi optimizem, ki veje iz njenih risb, pa tista neoprijemljiva privlačnost, ki jo imajo le dela ljudi, ki svoje delo opravljajo z žarom. Življenje je vedno gledala z lepe strani, pravi. In to se čuti. Njeno delo je njen hobi – in tudi to se čuti. Že sedem desetletij sodeluje z revijo Ciciban, njene ilustracije so bile v vseh slovenskih mladinskih revijah, pa v neštetih knjigah za otroke. Cele generacije otrok so zaradi njenih ilustracij bogatejše – in zato se ne zdi pretirano reči, da je Marjanca Jemec Božič nacionalni zaklad.
Romana Lesjak
je županja Črne na Koroškem, ki je s svojo neuklonljivo voljo zajezila obup po avgustovskih poplavah, ki so zalile polovico države. Ko se je pobesnela voda umaknila, je obula gumijaste škornje, oblekla hlače in se s kolesom zapodila na z muljem prekrite ceste, da je ljudem svoje od sveta odrezane občine prinesla upanje in pomoč. Ko je osem dni pozneje prvič legla v posteljo pred polnočjo, bi se Črna lahko preimenovala v Svetla na Koroškem. Po zaslugi marljivih krajanov, pogumnih gasilcev, vojakov, policistov in sočutnih prostovoljcev – in tudi po zaslugi županje, ki je s svojim zgledom postala simbol trdoživosti ne le Koroške, temveč tudi celotne Slovenije. »Ne bom dopustila, da bi pozabili na Črno!« je obljubila tedaj in obljubo drži še danes. Ženska, ki je v času največje naravne katastrofe v dosedanji zgodovini pokazala, kako deluje voditeljica.
Masayah
je raperka, glasbenica, umetnica in divja upornica, ki je s svojo iskreno ustvarjalnostjo prepihala slovensko glasbeno sceno. V svojih pesmih je neposredna in si upa zelo ostro, včasih celo grobo opozarjati na to, kar je v družbi narobe. Njene rime zarežejo globoko tudi zato, ker snov zanje črpa iz svojega življenja, ki jo je že dodobra preizkušalo: pri komaj osemnajstih je sama skrbela za umirajočega očeta in ob tem uspela srednjo šolo končati z odličnimi ocenami. Srčni borki, ki je v osnovni in srednji šoli vrstniki niso preveč marali, je prav glasba pomagala, da se je postavila na noge. To, da s svojimi rimami pomaga prebroditi težke trenutke drugim, čuti kot dolžnost – in to jo žene naprej.
Ana Petrič
že dobrih 18 let s svojimi dejanji spreminja področje socialnega varstva. Bori se za višje normative in boljše delovne razmere zaposlenih v domovih. Z neštetimi dejavnostmi in projekti pomaga starejšim. Je srčna in empatična ženska, ki vedno priskoči na pomoč, tako je denimo vse svoje prihranke razdelila prizadetim v poplavah. Mnogim zapuščenim ali brez svojcev je botrica. Izpolnjuje zadnje želje stanovalcev Centra starejših Notranje Gorice, ki ga vodi. S projektom Mala pozornost za veliko veselje, pisanjem voščil za vse starejše po domovih in skupnostih, že osmo leto zapored povezuje vse generacije. Eden zadnjih zelo odmevnih projektov pa je prvi vrtec v centru starejših, ki ima na stanovalce neverjetno pozitiven vpliv. Kljub vsemu skromno pravi, da je čisto navadna Ana, počaščena, da lahko dela s starejšimi in prispeva k boljšemu jutri vseh nas.
Maja Plaz
je predsednica Društva SOS telefon, kjer lahko najde oporo vsaka ženska, nad katero je kdaj dvignil ali še dviga roko nasilnež. Vsaka ženska, ki živi v strahu zase in za svoje otroke, lahko tu dobi sestro, ki ji pomaga na svobodo. To je zasluga Maje Plaz in njenih 22 sodelavk ter še 50 prostovoljk, ki v okviru društva 24 ur na dan sprejemajo klice ponižanih, pretepenih in prestrašenih, jih napotujejo v društvene varne hiše, se z njimi borijo proti neživljenjskim institucijam, jim svetujejo v različnih postopkih in nudijo psihoterapijo, s katero presegajo svoje travme – in to vse brezplačno. SOS telefon letno prejme več kot 2.000 klicev – koliko življenj so rešile v 34 letih delovanja, ne ve nihče. Kot skupnost jim dolgujemo spoštovanje in zahvalo. Kajti ni dvoma, da bi bila brez tega sestrstva izrednih žensk, ki jih vodi Maja Plaz, slovenska družba precej bolj kruta, temačna in nevarna.
Prim. Marija Vegelj Pirc
je pionirka slovenske psihoonkologije in soustanoviteljica Društva onkoloških bolnikov Slovenije, ambasadorka Fundacije FIHO in prejemnica državne medalje za hrabrost. V času, ko je diagnoza rak pomenila smrtno obsodbo in so jo pred bolniki skrivali, je razumela, da bolniki ne potrebujejo le zdravil za telo, temveč tudi za dušo. Da morajo in zmorejo pogledati resnici v oči, a pri tem potrebujejo nekoga, ki jim bo prisluhnil in jih spremljal na poti. Da je na pragu smrti lahko življenje še posebej žareče in da se iz bolečine lahko rodijo biseri, ki trajajo večno. Pravi, da se sreče ne da kupiti, da ta pride takrat, ko soustvarjaš naš svet in kaj dobrega narediš tudi za druge. Tega se nikoli ni nehala držati in pri osemdesetih je njena telefonska številka še vedno vsak ponedeljek na voljo bolnikom, ki potrebujejo toplo besedo ter strokoven nasvet. Svoje petdesetletno delo na področju psihoonkologije je popisala tudi v knjigi, pomenljivo naslovljeni Nešteto razlogov za življenje.
Mateja Zver
je ena naših najboljših nogometašic, dolgoletna članica in kapetanka ženske nogometne reprezentance, ki je za državni grb prvič nastopila s komaj 14. leti. Da v najpomembnejšem športu na zemeljski obli za ženske ni tako dobro poskrbljeno kot za njihove moške kolege, je bolj ali manj jasno. Vendar pa to ne pomeni, da se je treba s tem sprijazniti. In Mateja Zver se je kot prvopodpisana skupaj s 30 soigralkami v slovenski ženski nogometni reprezentanci v javnem pismu odločno uprla diskriminaciji in seksizmu ter opozorila na zaostajanje pri razvoju in nedopustne strokovne napake. Dosegle so ne samo odstop selektorja, temveč tudi mlajšim generacijam športnic pokazale, da je treba namesto tihega trpljenja povzdigniti glas in se postaviti zase, za spremembe na bolje.
Karmen W. Švegl
je naša najbolj znana poročevalka z vojnih in konfliktnih območij. Življenja brez tega si niti ne zna več predstavljati. Ob poplavi lažnih novic na spletu se ji zdi, da je njena dolžnost, da ljudje iz prve roke izvedo, kaj se v resnici dogaja v krajih, kjer umira človečnost in ugaša upanje. Željo, da bi zgodbe čim bolj približala ljudem, je že nekajkrat skoraj plačala z glavo. Dopisnica RTV Slovenija iz Azije še vedno poroča o Bližnjem vzhodu. Od tam se je javljala zadnjih dvajset let in tako nam je pred kratkim s terena približala tudi vojno med Izraelom in Palestino. Pretresljive izkušnje z vojnih žarišč ji še vedno kratijo spanec. Ampak ko ji ljudje, ki jo spremljajo, povedo, da zaradi nje bolje razumejo svet in so hvaležni, da živijo v miru v svobodni državi, se ji zdi vredno. Upa, da bodo to uvideli tudi v njeni medijski hiši in obdržali azijsko dopisništvo.
