K nam je prinesel tople besede, veliko veselja, a prišel je tudi z jasnim ciljem: zbrati denar za riž. Vsak dan mora nahraniti 11.500 otrok in študentov. S poti po svetu se nikdar ne vrne praznih rok, še posebej ne iz Slovenije. Večkratnemu nominirancu za Nobelovo nagrado za mir, ki je ob začetku vojne v Ukrajini pisal »bratu Vladimirju«, zakaj da je začel vojno, zakaj pošilja mlade v smrt in da ti ne bodo vedeli, zakaj so umrli, ni mar za priznanja in številne medalje. »Meni ni do tega, vendar grem po medaljo tudi na Havaje, če me tam čaka kuverta z denarjem – ker le tako lahko kupim riž.« Za delovanje skupnosti mora namreč zagotoviti 60 odstotkov denarja, 40 odstotkov pa s svojim delom (tudi s težaškim razbijanjem kamenja v kamnolomu) prislužijo člani skupnosti. Tam je v službi naroda, ki ga je sprejelo kot brata in prijatelja.
Ena najbolj karizmatičnih svetovnih osebnosti, Argentinec slovenskih korenin, je človek z več domovinami. »Prihajam s planeta Zemlja. Mar nismo vsi najprej Zemljani?!« je povedal in dodal, da je ves svet preplavila nova bolezen – brezbrižnost.
Kljub pripravljenemu stolu na odru medvoške športne dvorane se ni usedel. »Ko govorite o življenju, ki je boj, ne morete sedeti. Mi moramo pomagati drug drugemu, moramo biti občutljivi do tistih, ki nimajo iste sreče kot mi. Sreča je tudi v Sloveniji, v Evropi, a socialna pravičnost v razvitem svetu ni prišla sama od sebe – zanjo so se zavzemali delavci in k temu svoje pridodali tudi voditelji, ki so razumeli, da moramo skupaj živeti za skupno dobro. Ne moremo biti srečni sami!«
Ne moremo živeti v sovraštvu
Pripovedoval je tudi o tem, kako se je njegov oče čudežno rešil skoraj neizbežne smrti pod streli partizanov. »Vsi, ki so takrat po vojni bežali iz Slovenije, so bili ranjeni, a kako bomo 78 let pozneje še vedno živeli v sovraštvu? Moramo si oprostiti. Slovenija je majhna po številu prebivalstva in kako naj ne bi držali skupaj? Prijazno me je sprejela predsednica države, z velikim veseljem, in mi celo rekla, da se ne bova rokovala, temveč se bova objela. In sva se! Na koncu sem ji predal tudi prošnjo, pobudo za spravo, da se vsem našim rojakom, ki so bili po drugi svetovni vojni ubiti, vrne dobro ime. Slovenci se moramo spraviti – smo različni, a moramo biti složni.«
Pedro Opeka je odraščal v Argentini, kjer ga je zaznamovala tamkajšnja širna pokrajina. Verjetno se to odraža tudi v tem, da govori s celim telesom, maha z rokami in žari z obrazom. Pravi, da se tam ves čas objemajo. Zato mu je bilo čudno ob snidenju s starim očetom v Sloveniji, ko mu je ta dal roko. »Jaz sem ga kar objel! Objem je lepa navada.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
