Morda smo v tej športni velepanogi na prvi pogled nepomembna država, a gotovo puščamo odtis: imamo najboljšega vratarja na svetu, prvega moža UEFE in zdaj še novo zlato generacijo. Ta nam je po dobrih dvajsetih letih spisala nadaljevanje oziroma novo poglavje slovenske nogometne pravljice. Fante, ki so jih nekateri že označili za zgube, zdaj nosimo po rokah.
Razumem ljudi, da spremljajo reprezentanco, kadar zmaguje. Težko je gledati nekoga, ki mu ne gre, ki ni dober, je pred letom dejal Benjamin Šeško, karizmatični komaj dvajsetletni as, ki z nalezljivim nasmeškom in pozitivno energijo osvaja ne samo svoje ljudstvo (kot nagovarja navijače), temveč tudi Avstrijce in Nemce (pa še koga). Po zmagi nad Kazahstanom je na odru pred navijači razširil svoje dolge roke (je pač visok fant): »Moje ljudstvo. Čakajte. Mar mislite, da bi bili mi tukaj, če ne bi bilo vas? Hvala za podporo, ljudje moji! Hvala za vse! Rad vas imam!« Radečan, ki mu mnogi napovedujejo bleščečo prihodnost, si bo ta trenutek zapomnil za vedno.
Tako kot tudi vsi njegovi kolegi. Ganljivo je gledati preskušene mačke, kot je Oblak, svetovno znano ime, kako se mu svetijo oči, kako neznansko se veseli, da bo pred Evropo in svetom na igrišču zastopal Slovenijo. Na vprašanje, zakaj jim toliko pomeni grb, težko najdejo pojasnilo. To so čustva, gre za govorico srca, ki jo je težko ubesediti. Ponedeljek je bil dan, ko jokajo moški, mi pa jim ob tem ploskamo.
Ti fantje so me spremenili
Čeprav nas je večina na slovensko nogometno reprezentanco v zadnjih letih pozabila, jo zanemarila, je zdaj povsem druga pesem. Naš največji stadion, Stožice, še nikoli ni bil tako poln. Ampak selektor Matjaž Kek je v te fante verjel, poznal jih je, dihal z njimi, čutil njihovo energijo. Fantje so tudi nas prepričali in osvojili s svojo povezanostjo. »Ne morete si misliti, kakšna povezanost je med nami, ker ne vidite, ker niste z nami v slačilnici,« je takoj po tekmi, še na igrišču, izpovedal Jasmin Kurtić. Vsaj dvakrat je poudaril, da je le preprost fant iz Kanižarice – in zdaj gre na evropsko prvenstvo, uresničile so se mu največje sanje. Belokranjec o sebi pravi, da je začel iz ničle, in se tega ne sramuje (njegov oče je bil rudar, Jasmin pa varilec, nogomet je igral ob delu, nato pa se je zgodil preboj in je šlo samo še navzgor).
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
