Upokojena šivilja, ki ji je mož pijanec obljubljal usodo pujsa na kolinah. Umetnica, ki jo je očaral, nato pa psihološko zasužnjil diplomirani psihoterapevt. Petdesetletnica, ki jo je mož, uspešen direktor, po porodu zbil na tla in brcal v šive po carskem rezu. Vdova, ki je po smrti ljubljenega soproga naletela na bolestnega posesivneža, kar ji je uničilo samopodobo. To so žrtve in hkrati junakinje prvih štirih izpovedi, ki jih objavljamo v tem tednu. Z njimi želi Jana podpreti prizadevanja izrednih žensk iz ekipe SOS telefona, ki opozarjajo na temno plat družbe, na obup na drugi strani telefonskih klicev za pomoč, na modrice pod pudrom, na bolečino pod nasmehi – na pekel v koži žensk, ki doživljajo partnersko nasilje.
V omenjeni knjigi je sicer zbranih 23 pretresljivih zgodb, ki bi jih moral prebrati tudi marsikateri moški, njen izid pa je sovpadel s sklepnim delom nacionalne kampanje ozaveščanja o nasilju nad ženskami, ki jo izvaja ministrstvo za delo in družino. Kampanja vključuje tudi izobraževanje strokovnih delavk, sprejem nove resolucije o nacionalnem programu za to področje in ustrezne spremembe družinskega zakonika. Bržkone največ pa kot skupnost lahko storimo, če prisluhnemo besedam tistih, ki so iz nasilja izšle v življenje – in se ustrezno odzovemo, kadar enake besede slišimo od katere od žensk v naši bližini. Kot skupnost, kot ljudje.
»Glej nožka, pa bo šel vratek!« Stanka je stara 60 let, odraščala je v razširjeni podeželski družini, ki je vključevala še stara starša, teto, strica in bratranca. »Živeli smo skromno. Moški v moji družini – oče, stari oče in stric – so imeli težave z alkoholom, veliko so se tepli in razbijali.« Od mladih nog je morala trdo garati.
Pri 20 je spoznala svojega moža, zdel se ji je »prijazen, lep in delaven«. Njegovi starši so ji ob sprejemu v novo družino zabičali: »Pri nas delamo in smo tiho!« Kmalu po poroki se je mož korenito spremenil, začel jo je poniževati in tudi njegova družina jo je zaničevala, zato je Stanka že po enem mesecu zakona pobegnila nazaj k svojim, čeprav je bila noseča. Mož je prišel ponjo in jo prepričal, da se je vrnila. Spet je postala tarča zasramovanja. Ko je prvi otrok šel v šolo, sta se z možem odselila v lastno hišo.
Ko se je rodil drugi otrok, se je moževo psihološko nasilje še stopnjevalo. Kmalu zatem je Stanka zbolela za rakom na prsih, vsa dela je opravljala s težavo, toda mož jo je obtoževal, da se pretvarja; še naprej je šivala in sama skrbela za njuna otroka. Ko je še sam zbolel za sladkorno boleznijo, je začel na veliko piti. Tedaj je njeno življenje postalo nevzdržno. Začel ji je groziti s smrtjo.
»Enkrat mi je rekel: 'Glej nožka, pa bo šel vratek.' To mi je rekel, ko smo klali pujska.« Večkrat je zbežala, a vsakič se je vrnila v svoj pekel. Ponoči si ni upala zaspati, ker je pijanec ves čas kričal: »Baba je za ubit!« Noč, ko se je v njej nekaj prelomilo, opiše takole: »Neko noč je dobesedno ponorel, kričal je, da me bo polil z bencinom in zažgal. 'Baba je za ubit!' Da me bo odgnal iz hiše in pripeljal mlajšo žensko, da se kurbam. 'Kurba, prasica, prasica svinjska!' mi je govoril. To sem poslušala vso noč, zaklenjena v sobi. Nisem si upala niti dihati, vsa sem se tresla. Po nekaj dneh se mi je stanje poslabšalo, da nisem čutila noge, samo mravljince. V tistem trenutku sem spet poklicala sestro in odšla sem na center za socialno delo.« Še isti dan so jo prepeljali v krizni center, od tam je šla v varno hišo. Ko so jo na centru za socialno delo soočili z možem, se ji je ta zasmilil do te mere, da je umaknila prijavo zoper njega.
Po njenem begu je nasilnež doživel infarkt, zato je bil premeščen v dom za starejše. Stanka se je vrnila v prazen dom – in našla razdejanje: »Vse slike so bile razbite, zavese sežgane, vseh 36 albumov z znamkami zažganih, vsi dokumenti zažgani. Prostori v hiši so bili vsi črni.« Med čiščenjem so jo izdali živci, dobila je napotnico za psihiatrijo, a je raje spet odšla v varno hišo. Mož je medtem okreval in se vrnil domov – toda Stanka je odšla, tokrat za vedno. Ločila se je, tudi oba otroka, ki sta bila tedaj že polnoletna, sta odšla na svoje. Danes Stanka živi v varni hiši, je polovično upokojena, njeno življenje je mirno in zadovoljno. Ženskam, ki doživljajo nasilje, polaga na srce, »da takoj poiščete pomoč – ne čakati. Vsi stresi, ki jih doživljate, peljejo v bolezen, pri nekaterih se ta odvije prej, pri drugih pa malo pozneje. Bodite borke!«
»Sebe sem morala navznoter ubiti, da nisem koga drugega!« Osemintridesetletna umetnica Tatjana je urejena in živahna ženska, ki ji na prvi pogled nikoli ne bi pripisali, kaj vse je prestala. Toda v notranjosti jo poleg njene lastne bolečine razjeda nečloveško trpljenje, ki ga je bivši mož povzročil njeni hčeri, bolečino pa še krepi jeza ob odzivu institucij, ki prevečkrat zaščitijo storilce namesto njihovih žrtev.
Zanosila je komaj mesec dni po tem, ko ga je spoznala; kakor še marsikoga dandanes jo je povsem preslepila skrbno dodelana zunanja podoba, ki je skrivala zlovešče skrivnosti – možak ima »visoko izobrazbo in znanja s področja psihologije in psihoterapije, deluje šarmantno in na prvi pogled prijazno in prijetno«. Svoj družbeno dominantni položaj je začel izkoriščati že v njenem drugem mesecu nosečnosti, ko jo je priklenil nase in ji prepovedal, da gre kamorkoli brez njegovega izrecnega dovoljenja. Kako zelo je sprevržen, je nakazal s svojimi ljubosumnimi izpadi, ker sam ne more roditi in dojiti.
Po poroki je začel še huje manipulirati z njo in jo priklepati nase, tako da ji je prepovedal, da bi opravljala svoj poklic umetnice. »V enem letu sem iz ustvarjalne, dobro stoječe samostojne ženske prešla v nekakšen srednjeveški položaj podrejenosti. Bila sem ob svoje krasno stanovanje in prihranke, ki sem jih vložila v njegove lesarske stroje.« Škripalo je tudi v spalnici: »Seks je bil katastrofa!«
A v družini je nekdo trpel še huje – njena hči. Kaj je morala prestati, je prišlo na dan, šele ko je Tatjana zbrala zadosti moči, da je zapustila moža. Tedaj je štiriletnica, ki je v vrtcu dan za dnem doživljala izbruhe neustavljivega joka, začela risati sumljive risbe. »Pripovedovati je začela, da je na sliki lulček, ki mlati luliko, da je sluzast in da smrdi. Pa da ima punčka čez usta zaprto zadrgo in da ne more govoriti.« Odšla je k psihologinji, ta je potrdila njene sume in jo napotila na CSD, od tam je odšla na policijo. Sodni izvedenci, ki so svoje delo menda opravili zelo površno in pod vplivom očeta, tako rekoč poklicnega kolega, so salomonsko razsodili, da se spolne zlorabe ne da ne ovreči in ne potrditi. Ena izmed izvedenk je hčer celo obtožila, da laže, in ji očitala, da je ona kriva za ločitev staršev.
Opogumljen z odzivom uradnih institucij jo je mož ovadil zaradi lažne prijave; sodišče mu je dovolilo stike s hčerjo tri vikende na mesec. Tatjani so pomagali šele na društvu SOS telefon. Priskrbeli so ji terapevtko, ki jo je končno poslušala in sprejela njene občutke. Njena zgodba je tako uničujoča kritika institucij: »Zelo sem hvaležna, da sem imela v društvu SOS telefon vso podporo ... Kar bi si želela in potrebovala od sistema, sem dobila od nevladnih organizacij.« In še v razmislek – bivši mož je bil pred leti že kazensko ovaden zaradi suma spolne zlorabe dveletnega otroka, ki ga je pazil še kot mladenič.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
