Skoraj sedemnajstletni Ali je tako kot filmski junak Jan avtist, ki se že od mladih nog zaradi svoje drugačnosti srečuje s številnimi izzivi. Pogosto izločeni in nerazumljeni otroci zablestijo, kadar jih podpremo tam, kjer so šibki, in jih spodbudimo, da izrazijo svoj potencial. To dokazujeta oba, Jan v filmu in Ali v resničnem življenju. Ta je s svojo vlogo vsem, ki so ga podcenjevali in mu govorili, da iz njega nič ne bo, dokazal, da se motijo!
Srečali smo se v njegovi srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije v Celju, v sobi njegove najljubše svetovalne delavke, »šefice«, kot ji pravi, Mateje Zorko Pavšar, sicer soscenaristke filma in avtorice knjige Šepet metulja. Že na začetku je simpatično razložil, da se nikoli ne rokuje, ampak se pozdravlja s kepico, in da bo namesto, da bi sedel, raje stal in hodil, medtem ko se pogovarjamo. Njegovo življenje, je povedal, se je popolnoma spremenilo in postalo precej svetlejše, ko je prišel v srednjo šolo in se znašel med ljudmi, ki so ga končno razumeli. Da je drugačen, je začel zaznavati nekje na sredini osnovne šole, ko so ga sošolci začeli zafrkavati, da je prizadet, idiot in da potrebuje invalidski voziček. »Nisem imel prijateljev, še učitelji me niso marali, ker sem bil drugačen,« je povedal. Izolirali so ga in še vedno ga boli ob spominu na to, kako je med odmori za malico vedno sedel sam med knjigami, medtem ko so se drugi razposajeno družili.
Treba jih je razumeti
»Zelo pomembno je, kako se razrednik in svetovalna služba postavita za takšnega otroka. Biti moraš suveren in strokovnjak na tem področju. Včasih s takimi otroki ne znamo ravnati, mogoče je Alijeva razredničarka imela prvi tak primer,« se je v najin pogovor vključila Mateja, ki prav dobro ve, kaj pomeni biti drugačen. »Vidim marsikaj dobrega, vidim pa tudi veliko krivic, bolečine, dvomov, strahov, poteptanih sanj in neodkritih talentov. Kot dijakinja sem to doživljala tudi sama. Želeli so utišati mojo strast do pisanja, gledališkega in filmskega ustvarjanja …« Iz lastnih izkušenj se je naučila, kako ne sme delati, kaj je prav in kaj narobe. »Kot svetovalna delavka se moraš odločiti, ali si prijateljica sodelavcev ali otrok. Včasih moraš sodelavcem povedati, česar nočejo slišati. Če je to upravičeno, se vedno postavim na stran dijakov in s tem tvegam priljubljenost med sodelavci. Na srečo pa je na naši šoli večina podobno mislečih kot jaz.«
Ali bo glavni junak
Z Alijem sta se prvič srečala pred tremi leti. »Moje dijake vedno vprašam, kaj si želijo v življenju početi in kaj so njihove sanje. Takrat smo imeli scenarij za film že napisan, nismo pa še imeli igralcev. Ko mi je povedal, da si želi natopiti pred kamero in vsem dokazati, da nimajo prav, ko pravijo, da iz njega ne bo nič, so se mi prižgali vsi alarmi!« Mateja je namreč skupaj z možem Alenom Pavšarjem, ki je tudi podpisan pod filmom Šepet metulja, pred tem sodelovala pri filmu Vloga za Emo. Za vse sodelujoče je bila to precej težka zgodba, zato še ni bila pripravljena na snemanje novega filma. »Ko pa sem v Alijevem glasu začutila toliko bolečine in tako močno željo, da mu nekdo da priložnost, sem vedela, da moramo v to zgodbo že zaradi njega. To bo zgodba v zgodbi, sem dejala Alenu, vendar ni bil povsem prepričan, da bo Ali kos naporom dolgotrajnih ur snemanja.« Ampak Mateja je zaupala Alijevi močni želji, zaradi katere se je bil pripravljen potruditi. »Takrat sva se dogovorila, da mora vedno priti takoj k meni, ko bo v stiski, še preden bi prišlo do napada.« Alija namreč izredno motijo močan hrup, krivice … In kadar je vsega preveč, od nemoči joče in ne zmore povedati, kaj čuti, kaj se mu dogaja. »Pri meni pa potem to napetost sprosti s pogovorom ali sprehodom v park. Od tega najinega pogovora naprej ni imel v razredu niti enega napada več. Naučila sva se prepoznavati prihod napadov in izražati čustva. Tudi ob drugih stiskah in skrbeh pred športnim dnevom ali filmsko predstavo, ko ne ve, ali bo lahko v dvorani mirno sedel ali ne, pride k meni. Vnaprej predvidiva vse, kar se lahko zgodi, in se dogovoriva, kako bo reagiral.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
