Prizori pobitih vasi in sestradanih osirotelih otrok so nam kalili mir in sprožali vprašanja, na katera nam ni znal nihče odgovoriti. Pozneje smo izvedeli, da je bila to prva dobro medijsko pokrita vojna nasploh. Končala se je istega leta, kot sem diplomirala na fakulteti.
Hkrati so se otroške glave ubadale še z eno veliko manj razumljivo vojno – stalnimi boji med Palestinci in Judi. Prvi so napadali z doma narejenimi bombami in kamenjem, drugi so se maščevali s topovi in raketami. Razmerje med mrtvimi je bilo 10 : 1 ali tudi več, zmeraj so namreč bolj nastradali Palestinci. Vedeli smo, da živijo v obupnih razmerah, a kljub temu – zakaj napadajo, ko pa vedo, da bo povračilo grozljivo? In še najpomembnejše vprašanje: kako morejo Judje, ki so doživeli številne pogrome, najstrašnejše v drugi svetovni vojni, sami tako odurno ravnati s Palestinci?
Vsaj delno sem dobila odgovor, ko sem prvič obiskala Izrael – občutek je bil, da je 51. država ZDA. Poslovalo se je v dolarjih, le na eni trgovini je pisalo, da prodajajo tudi za šekle. Razkazovali so nam znamenitosti, mnoge so postavili ali obnovili ameriški Judje. Najbolj pa se je vtisnil v spomin odnos do Palestincev: izogibajte se jih, nadležni so, prosjačijo, smrdijo, so nam pripovedovali vodniki. Niso vedeli, da so v skupini tudi novinarji. Bi se sicer vedli drugače? Danes izraelski politiki razglašajo Hamas za živali na dveh nogah, ni pa to nič novega – za izvoljeno ljudstvo so bili vsi Palestinci od začetka nesrečnega sobivanja moteči in odveč. Izrael je ustanovil OZN, se je pa izkazal za zelo nehvaležnega otroka, pravi nekdanji predsednik, diplomat in profesor mednarodnega prava dr. Danilo Turk. Gre za državo, ki ne upošteva nobenega dogovora, ampak jo zanimajo le lastne koristi. Na notranjih straneh Jane lahko preberete, kako je Izrael nastal.
Eni pravijo, da lahko konflikt, ki je že doslej zahteval tisoče mrtvih, prerase v tretjo svetovno vojno, drugi trdijo, da se je že začela, upajmo pa, da imajo prav tretji, optimisti, ki so prepričani, da je v svetovnem političnem vrhu dovolj treznih glav. Sožalje, ki so ga bili Judje enoglasno deležni in so ga razumeli kot dovoljenje za dokončen obračun s Palestinci, dobiva jasnejše obrise. Čeprav ameriške letalonosilke z goro orožja že plujejo v zaliv, ima »specialna vojaška operacija« dovoljenje za lov na pripadnike Hamasa, ne pa tudi za poboj civilistov. Jasno je, da se bo izraelska vojska potrudila z dokončno rešitvijo, kolikor Palestincev ne bo pobila z izstrelki, stradanjem in žejo, jih bo pognala v beg, problem je le, ker so vrata povsod zaprta. Od svetovne skupnosti je odvisno, če in kako bo uspela ta lovski pogon ustaviti. Vsekakor pa plavajo na površje grdobije Judov in njihovih zaveznikov, in kakorkoli drago bo plačalo to vojno prebivalstvo obeh skupnosti, se bo na koncu treba dogovoriti, kako naprej. Vprašanje je le, kdaj bo to in kako na široko se bo vojna razpasla. Trgovci z orožjem vsekakor veseljačijo.
Je naše varno udobje groženo? Za zdaj najbrž ne, čeprav se lahko v Evropi bojimo terorističnih napadov in višjih cen, ki jih poleg vseh drugih katastrof povzroča dražja nafta. Medtem je pametno brati Tolstojevo Vojno in mir, pa še druge literarne opise vojn, ker to bolje razumemo kot suhoparno zgodovino. Ukrepi politikov bodo odvisni od razpoloženja ljudstva v posamičnih državah. Saj si ne želimo, da bi otroci povsod po svetu igrali nogomet med ruševinami ali iskali poslednjo gugalnico, ki je bombe niso podrle? Otroci so namreč sončni žarki, ki predrejo tudi najdebelejše plasti oblakov, da si vsaj malo osmislijo življenje. Z odraslimi je, žal, drugače.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
