Ko je bil naš sogovornik postavljen na čelo strateškega sveta za zdravstvo, so bili mnogi kar malce presunjeni. Med njimi tudi avtor teh vrstic. »Hmm,« sem si ob tem zamrmral, »ali ima vlada dejansko dobre namene ali pa dejansko nima pojma o ničemer, da je na tako mesto postavila takega borca!« Najbrž v tem uvodu nima pretiranega smisla nakladati o njegovem liku in delu. Sploh ker nakladanja sam preprosto ne prenaša, saj mnogo raje dela in rešuje življenja. Zaradi njegove pregovorne preobremenjenosti smo na termin sicer čakali mesec dni. A je bilo – tako kot vedno – na pogovor vredno čakati.
Ste bili presenečeni, ko so vas postavili na čelo strateškega sveta za zdravstvo?
Seveda sem bil presenečen. Ne nazadnje zato, ker obstajajo na tem področju veliko večji strokovnjaki od mene.
Morda. A vi ste tisti, ki slovi po nepodkupljivosti. In velikem pogumu.
Hvala. No, naj kar takoj povem, da še vedno zaupam Golobu. Pogovarjamo se izjemno odprto, pozorno nas posluša … Imam tudi občutek, da se zelo trudi, da bi se v našem nesrečnem sektorju vendarle kaj premaknilo. A kaj ko je toliko tistih, ki imajo močan interes, da se ne bi nič spremenilo.
Iz časopisnih poročil dobi človek vtis, da je naše zdravstvo trenutno predvsem velik kaos.
Vtis, ki ga javnost lahko dobi, je res velika zmeda. Obenem pa ljudje upravičeno pričakujejo spremembe. Bojim se, da mnogi od nas pričakujejo čudeže. S čudeži pa vemo, kako je.
Kako?
Ne vem, ali jih je pravično ravno pričakovati. A za zdaj se vsi trudimo. In ostajam optimist.
Se od vlade pričakuje preveč? Je sploh mogoče v kratkem času sanirati črno luknjo korupcije in usmrajenosti, ki je pogoltnila slovensko zdravstvo?
Ne vem. Vem pa, da je edini način, da začne vsak pri sebi. Da torej čim več pričakuje od sebe in čim manj od drugih. Razumeti je treba, da je zdaj še mogoče zaustaviti nadaljnji razkroj javnega zdravstvenega sistema. Kmalu pa utegne napočiti trenutek, ko to ne bo več možno. In to bi bila velika škoda. Kajti naš javni sistem za zdaj še lovi korak z naprednim svetom. Mnogi zdravstveni sektorji delujejo zelo dobro. Imamo tudi področja, kjer smo tako vrhunski, da se lahko hodijo k nam učit iz tujine. Po kakovosti registra raka in preventivnih programih, kot so Zora, Dora in Svit, smo po mojem v vrhu v Evropi. Ob tem se seveda vprašaš: zakaj potem ne bi mogli narediti takega preboja tudi na drugih področjih?
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.
