Nasprotnici sta stali vsaka na svojem koncu vitrine s klobasami in siri v lokalni štacuni, merili sta se od glave do pete, vsaka po svoje veličastna in vredna strahospoštovanja, in meni je bilo jasno, da me je usoda poklicala, da sem priča nečemu velikemu. Kajti zgodovina se dostikrat lomi na malih, na videz nepomembnih dogodkih, revolucije vzplamtevajo iz drobnih isker nezadovoljstva – vseslovenske vstaje pred dobrim desetletjem so pognale iz Kanglerjevih radarjev, tunizijska revolucija se je začela, ko je arogantna policistka dvignila pendrek nad uličnega prodajalca sadja. Zavest o usodnosti trenutka mi je zalivala hrbtenjačo z opilki ostrega srha, ko sem previdno, skoraj preplašeno zrl na ženski pred seboj.

Prva je bila razkačena prodajalka onstran vitrine, katere eksplozivno dušno stanje sem spoznal nekaj trenutkov prej, ko me je zapletla – ali bolje rečeno omrtvičila, ovila z lasom in zvlekla – v pogovor, željna odložiti težko breme svojega srca v moja voljna ušesa. Bremenilo pa jo je dejstvo, da mora njena trgovina preiti na krajši delovnik, ker šefica ne najde dodatnih prodajalk, ker »v tej nori državi noben več noče delat, ker se ne splača!« 

Izza svojega pulta mi je torej ta čista duša tožila o svoji jobovski muki, kajti zaradi vsesplošne lenobe in dekadence bo morala odslej garbati po enajst ur dnevno, pa bo še premalo, da bi na ta način trgovina doštukala izgubljeno izmeno. In ravno sredi največje vneme jo je vsevišnji prekinil na njemu svojstven način, na katerega božanska previdnost tako rada preizkuša našo trdnost – v trgovino je vstopila romska matrona, ta večni slovenski prislovični grešni kozel in najčistejši simbol domnevne lenobe in dekadence – skratka živa projekcija natanko tega, kar je mojo prodajalko spravilo ob živce.

Z vso mirnostjo in dostojanstvom piratske fregate pisanih jader je kričeče opravljena nakupovalka graciozno zaplula proti vitrini z mesovjem, oči so ji sijale ponosno in usta ji je krasil nasmešek, lasten razsvetljenim s spoznanjem o inherentni vrednosti svojega bitja, ki je ne izbriše nikakršen greh. Čeljusti prodajalke so se ob pogledu nanjo krvoločno premaknile, kočniki so se podrgnili s tektonsko silo in s kotičkom zaprepadenega očesa sem ujel napenjanje zelenkastih ven na roki, ki je nagonsko krčevito stisnila nazobčano rezilo dolgega noža za kruh.

Pozabite Alija proti Frazierju, Gandalfa proti Balrogu, Olimpijo proti Mariboru, Janšo proti kognitivni disonanci – obetal se je spopad, bolj bombastičen, bolj uničujoč od vsega, kar sem dotlej poznal: vojna svetov, tako različnih, da bolj ne bi mogla biti. Na eni strani poosebljenje reda, podoba same civilizacije, marljiva mravljica s predpisanim predpasnikom in čepico na glavi, na drugi strani divjina in kaos, utelešenje hedonizma, bajeslovna kobilica, ki bi zgolj plesala in godla na svoje gosli, vmes pa je prišla po svoj vsakdanji kruh. Radnička klasa proti socialni državi, če hočete, tako je vsaj to dojemala tista razkurjena prodajalka in tako je to res bilo videti na prvi pogled; v pričakovanju armagedona sem v mislih sestavil svoj epitaf: »Pa samo po jajca sem šel.« 

»Ka zaj, bote kaj delali al ne?« je prodajalka ustrelila proti romski mamki, še preden ji je ta uspela prenesti svoje naročilo. Ženska, nedvomno častitljiva matriarhinja svojega rodu, je nekaj hipov obotavljaje gledala naokoli, kakor da išče skrite kamere, jaz pa sem – nepomembni drobir historije, pozabljen ob robu titanskega trka – z gotovostjo pričakoval, da bo odpadniška fregata zdaj zdaj napolnila svoje topove in na polno usekala po napadalki ...

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 23, 6. junij, 2023.