Glede na smer njenega študija (mednarodni odnosi), bi morala postati diplomatka, in zdaj v resnici to tudi je. Kar počne, je diplomacija. »Z vsako potjo, konferenco, delom in večerjo, kjer predavam, se skupaj z mano predstavlja tudi Slovenija. Da, sem aktiven diplomat, ki zelo rad govori o svoji deželi, kako je zelena, in o krasni prihodnosti, ki jo čaka. Sem pa tudi uradno ambasadorka pri Združenih narodih: ambasadorka za trajnostni turizem in trajnostno gastronomijo.«
Da je Evropski simpozij hrane nastal ravno v Sloveniji, je tako drzna poteza kot tudi dokaz, kako pomembna je hrana za veliko Slovencev. Predvsem je za to kriv prodorni Martin Jezeršek, o katerem Ana pravi, da ima zanimivo vizijo prehrane. Ko je projektu prikimala Ana, sta povabila še Andreo Petrinija, ki ga je časopis The Times razglasil za »edinega boga hrane« in velja za nesporno avtoriteto visoke kulinarike. Ne samo da ima nesporno izobražen okus, je tudi zelo kreativna oseba, ga opiše Ana, ki pravi, da simpozij ni sam sebi namen, temveč nosi sporočilo za širšo javnost. »To je drugačna konferenca od drugih na svetu, ker vključuje širšo strokovno javnost. Zakaj Slovenija? Ker mislim, da je predvsem na območju, kjer ljudstvo še ni povsem izobraženo v gastronomiji, kaj je prav in kaj ne, in kjer si visoka gastronomija šele utira pot, še veliko prostora za razvoj. Če samo pogledate, koliko grozljivih komentarjev je pod vsakim mojim intervjujem – pa ne zato, ker ne bi marali mene osebno, ampak ker preprosto ne razumejo mojega dela, tega, kako lahko restavracija povezuje neko okolje v trajnostni sistem, ki tako ekonomsko kot socialno pomaga takšnim krajem. Prav zato je prav, da se take konference dogajajo tu.
Kaj se bo torej dogajalo s hrano v prihodnosti? Lahko to za naše bralce čimbolj konkretizirate, nekateri med nami se ne bodo verjetno nikoli srečali z visoko kuhinjo.
Ta konferenca ni govorila samo o visoki gastronomiji, ampak tudi o prihodnosti hrane – tako v visokokakovostnih restavracijah, gostilnah ali doma. To pa je najpomembnejši prostor, kjer se najpogosteje prehranjujemo. In tam se morajo zgoditi najbolj temeljite in prelomne spremembe. Chefi imamo ta trenutek zvezdniški status in lahko sporočamo, kako razmišljamo o hrani, kako se prehranjujemo doma in kako tudi v naše menije uvajamo sisteme, ki bodo pomagali k boljšemu jutri in planetu.
Gre predvsem za to, da moramo jesti absolutno bolj raznoliko, več rastlinske hrane (sadje, zelenjava, stročnice, oreščki), manj predelane hrane in radikalno zmanjšati količino mesa. Sama zagovarjam še, da je treba zmanjšati tudi količino rib v prehrani, ker morje ni neskončna tržnica; o praznjenju oceanov se še premalo govori. Absolutno pa nisem privrženec tega, čemur pritrjuje tudi stroka, da bi vsi postali vegetarijanci in vegani, ker kje, zaboga, bomo pa pridelali vso zelenjavo in sadje, tudi rodovitne zemlje počasi zmanjkuje, planet je prenaseljen.
Tako da moje glavno sporočilo je: jejmo manj, bolj naravno in lokalno pridelano hrano, ki ni prepotovala pol sveta. Poleg emisij pomislimo tudi na, recimo, banano, ki jo poberemo še zeleno, nato pa dozori na ladji, pa saj ta banana ni najboljše živilo! Imamo krasna jabolka, hruške, na Goriškem je preveč kivija ... V to zelo verjamem in že dolgo prakticiram pri sebi doma, kjer že dolgo jemo 95-odstotno vegetarijansko hrano, ker verjamem, da je tako prav. In oba otroka sta odrasla v krasna in povsem zdrava človeka. Meso pa jemo, ko pride čas zanj. Jesti raznoliko, pretežno zelenjavo in manj – s tem majhnim korakom bomo veliko pripomogli k temu, da bodo naši otroci in vnuki lahko še vedno imeli zdrav planet.
Tudi kriza nas bo naučila kaj koristnega – recimo to, da se več prehranjujemo doma, ker je denarnica vedno tanjša, in da po drugi strani ne razmetavamo s hrano.
Ko opazujem svojo okolico, prijatelje, je v njihovih hladilnikih veliko predpripravljene hrane. Koliko denarja človek zapravi za tako predelano hrano! Primorci imamo vseeno malo več italijanskih navad, kar pomeni, da ko kuhaš njoke, jih narediš sam: skuhaš krompir, dodaš jajce in moko, zvaljaš in imaš krasne njoke. Zvaljamo svoje testenine, skuhamo svojo omako – dva paradižnika in oljčno olje pokuhaš in imaš s testeninami že obrok. Če bi se naučili več kuhati – ampak primarnega kuhanja – potem bi tudi veliko privarčevali.
Vem, da je za veliko ljudem vrnitev v kuhinjo težava, ker menijo, da za to nimajo časa, ampak nikar ne pozabimo: kuhinja, kuhanje in skupni obroki so vedno bili temelj družine.
Več v reviji Jana, št. 46, 15. 11. 2022
