Ali še z veseljem hodite na delo?
V službo vedno prihajam z največjim veseljem, saj je zame sanjska. Kadar pomislim, da grem snemat intervju, kadar pripravljam prispevek, ustvarjam oddajo, snujem večje programske projekte, me to vedno vznemirja in neizmerno radosti. Tako sem letos poleti pripravljala serijo o nestrpnosti Živi in pusti živeti, našla sem odlične sogovornice in sogovornike, govorili smo o temah, ki so občutljive in zelo aktualne. Zagnano sem delala od jutra do večera. Tega smo v naši hiši vajeni, delaš, dokler ni končano. Si predstavljate, kako se počutiš, ko zvečer utrujen prideš domov, odpreš Twitter in vidiš žaljive objave o novinarjih in RTV? Predstavljam si ga, trola, kako ves dan leži na kavču in piše, da smo lenobe. Ja, teh štirideset let sem delala s polno paro, nosila delo domov, prihajala na radio ob petkih in svetkih. Zadnje mesece je na RTV izredno stanje. Nikoli si ne bi mislila, da je kaj takega sploh mogoče. Tisti, ki navkljub opozorilom zaposlenih, pozivom strokovnjakov, pisateljev, izobražencev, gledalcev, poslušalcev, Evropskega parlamenta še vedno izvajajo prevzem RTV Slovenija, si to hišo predstavljajo kot svoj plen, na pomembna mesta postavljajo neverodostojne ljudi, ki nimajo znanj in niso dorasli odgovornostim, zaposlujejo novinarke in novinarje, ki ne obvladajo osnovnih veščin. Ko gledam nekatere oddaje, me je sram, ker taki zmazki ne sodijo na javno radiotelevizijo. Spodkopavajo temelje naše hiše, ki je največja medijska in kulturna ustanova v državi, z žlahtno tradicijo in številnimi izjemnimi dosežki, RTV je v narodovem genskem zapisu, s Slovenijo je doživljala in beležila vse dobre in slabe trenutke, javna radiotelevizija je eden izmed ključnih temeljev demokracije. Kar se zdaj dogaja na in z RTV Slovenija, je nacionalna katastrofa.
RTV SLO je čutila pritiske z obeh političnih strani tudi že v preteklosti, pa tudi zdaj ni prvič, da so na vodilnih položajih kadri desnice. Kot urednica 1. programa ste pred leti imeli za šefa Vinka Vasleta. Zakaj ste takrat lahko sodelovali z njim, danes pa ste do šefov strašno kritični?
Do šefov sem vedno kritična in z nobenim ne sodelujem lahko. Povem svoje mnenje, pripravljena sem ga zagovarjati do zadnjega diha, če sem prepričana, da imam prav. Tudi z Vasletom sem sodelovala tako. Ko mi je dejal, da bi prenose maš preselili s tretjega na prvi radijski program, sem se temu uprla, on pa je rekel, naj se potem kar jaz pogovarjam s predstavniki Katoliške cerkve. In sem se. Na srečanju sem jim razložila, zakaj maše ne sodijo na prvi program, menim, da sem imela močne in prepričljive argumente, potem se do konca mojega mandata o tem nismo več pogovarjali.
Od vas torej ni pričakoval slepe poslušnosti.
V tem primeru je bilo tako, kar mu štejem v dobro. Je pa naredil tudi nekaj napačnih korakov, zaradi katerih je za seboj v naši hiši pustil slabo sliko. Če potegnem črto, v tragedijo, ki jo doživljamo, so vgrajene številne napake zadnjih desetletij. Če ne bi bilo vseh tistih kravjih kupčij, nedoslednosti, nestrokovnih odločitev, kadrovskih in političnih kupčkanj, se to, kar se je zgodilo, ne bi moglo zgoditi. Tako pa je prejšnja vladajoča struktura izkoristila vse slabosti, zakonske luknje, začela nastavljati svoje ljudi na RTV, hkrati pa javnost ščuvala proti RTV z najbolj populističnimi sredstvi. Zdaj so na obcestnih njivah zrasli njihovi plakati, na katerih obljubljajo depolitizacijo javnega RTV. To obljubljajo ti, ki so do skrajnosti spolitizirali RTV. Kakšna sprevrženost!
V vodstvu Televizije Slovenija je danes kader, ki ne pozna niti osnovne abecede medijev in novinarstva. Takšnega amaterizma doslej na TV SLO nismo videli.
Se strinjam. Ko je bila pred kratkim okrogla obletnica radia Kričač, sem brskala po dokumentaciji in arhivskih oddajah. Na Kričača smo res lahko ponosni, saj je deloval v nemogočih razmerah okupacije. Kdo so bili ljudje, ki so ustvarjali oddaje radia Kričač? Študenti in napredna inteligenca. Tudi danes velja, da so stebri medijske hiše, dobrega programa in njenega razvoja lahko le izobraženi, pogumni, predani, ustvarjalni ljudje. Tu bi dodala, da ocenjujem šefe na RTV tudi po tem, kakšen odnos imajo do programskih ustvarjalcev. Od 23. maja na RTV zaradi razmer, ki jih opisujem, poteka stavka. Ne stavka le nekaj nezadovoljnih novinarjev, kot izjavljajo predstavniki vodstva. Že to pove veliko o njihovem odnosu do ustvarjalcev programskih vsebin. Ko je skupina zaposlenih ob koncu Dnevnika vstopila v studio, da bi izrazila solidarnost s sodelavkami in sodelavci, ki so doživljali pritiske in grožnje, so to storili zelo dostojno, niso vdrli v programski prostor, z vrha smo slišali celo primerjave s tisto podivjano skupino, ki jo je vodil Troha. Opomini, ki so jih dobili sodelavke in sodelavci zaradi dvaindvajsetih sekund stanja v studiu, so grožnja najhujše vrste, ko se vlada z argumentom moči in ne z močjo argumenta.
Stavka poteka že od maja, a se ni zgodilo prav veliko. Se vam ne zdi, da bi morala biti na televizijskih zaslonih že zdavnaj črnina?
Najboljša kombinacija sta pogum in razum. Vedeti moraš, kaj boš povzročil s svojim dejanjem. Res je, stavka traja že dolgo, zato sem hvaležna tistemu delu javnosti, ki nas razume, podpira, ki si želi, tako kot mi, da bi se ta katastrofa čim prej končala, da bi se spet postavili na noge, začeli normalno in profesionalno delati, kar pa se ne more zgoditi čez noč. Ne morem se strinjati, da se ni zgodilo prav veliko. Z javnostjo komuniciramo, razlagamo, kaj se dogaja. Kdor je dvomil, je doslej dobil veliko dokazov, da gredo stvari res v napačno smer. Mi se borimo za standarde, profesionalnost, hočemo, da javna RTV uresničuje svoje poslanstvo, ne borimo se za višje plače, kot je to pri stavkah običajno! Preprečiti vstop v hišo, ugasniti program, predvajati črnino ali tišino, s tem ne bi dosegli veliko, tudi zakonodaja nas omejuje pri takih skrajnih korakih. Menim, da so druge poti, ki nas lahko pripeljejo do rešitve. Verjamem v moč in vladavino prava. Treba je vztrajati in zdržati. Novinarstvo ni za šleve!
Nekatere vsebine na nacionalni televiziji so daleč pod kriteriji, ki smo jih bili vajeni. Pogosto se lahko le čudimo, zakaj so spustili pred kamere ljudi, ki ne obvladajo niti jezika. Če je TV SLO slaba, vpliva to na celotno medijsko krajino.
Slišim, da ugledni gostje, ki se niso pripravljeni sramotiti v teh oddajah najnižje vrste, odklanjajo sodelovanje. Nedavno se je sogovornik v eni izmed takih oddaj zahvalil vsem tistim, ki niso želeli nastopiti, ker so zato povabili njega. In potem smo trpeli ob njegovem govoričenju. Vsak dan lahko vidimo nedopustne programske zdrse in posledice nestrokovnih uredniških odločitev. Tega ne opazimo le medijski poznavalci, ampak tudi gledalci, ki začutijo, da nekaj ni v redu, da so voditelji nepripravljeni, da so pred kamerami neizkušeni novinarji, da kultura govora pada … Za javno RTV bi moralo biti le najboljše dovolj dobro.
Več v reviji Jana, št. 42, 18.10.2022
