Da se nam socialni sitem razkraja še hitreje od zdravstvenega, smo ga slišali reči v neki razpravi. In tudi nič dobro ne kaže, je dodal. »Francija je v zadnjih dvajsetih letih okrepila socialne izdatke države za 40 odstotkov. Mi smo leta 2000 imeli enak odstotek socialnih izdatkov kot Francija, potem smo ga pa zmanjšali za pet odstotkov. Toliko o tem, kam gremo.« In smo ga šli zato vprašat, kako hudo je.
Zelo.
Pravite, da socialni sistem potihem razpada.
Ja, to je točna diagnoza. Dogaja se že dlje časa. Sistem socialnega varstva ni v prav nič boljši kondiciji, kot je zdravstvo, samo zdravstvo je bolj na očeh, saj se tiče vsakega od nas. Medtem ko socialni sistemi, institucije, pokrivajo samo del ljudi. In to tistega, ki ima najmanj vpliva, ki je najmanj viden. Omejeno je na spodnje sloje in seveda ti ljudje nikoli ne demonstrirajo na ulicah, nimajo sindikata. Težko tudi zastopajo sami sebe, največ najslabše izobraženih je pri dnu socialne lestvice. Nevidni so. Drži se jih stigma. Zanimiv pojav, v zadnjih nekaj letih se je pri nas stigma do prejemnikov socialnih pomoči povečala.
Kako se to vidi?
Iz podatkov Slovenskega javnega mnenja. Vsako leto ga merijo in tam so včasih vprašanja, navajam po spominu, ali menite, so prejemniki socialnih pomoči sami krivi, da so leni, ker nočejo delati? Ali druge variacije enakega vprašanja, ali menite, da socialna pomoč pasivizira ljudi? Pa goljufanje – ali menite, da ljudje goljufajo pri socialnih pomočeh? In potem je petstopenjska lestvica od »zelo« do »prav nič«. Po teh podatkih se je v zadnjih nekaj letih, natančneje od takrat, ko je bil minister Ivan Svetlik (v Pahorjevi vladi minister za delo, 2008–2011, op. a.), stigmatizacija skokovito povečala. Javno mnenje je čedalje bolj nenaklonjeno prejemnikom socialnih pomoči – da so leni, da so sami krivi itd.
Od kod to pride?
To je politika – bila in je še – za to pristojnega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Oni so prvi začeli. To je podobna zgodba kot pri ščuvanju k nasilju in sovraštvu. Od kod se je sovraštvo razbohotilo v Sloveniji? Od zgoraj! Takrat, ko politiki prižgejo zeleno luč, da je to dovoljeno, se razmahne tudi v javnem mnenju. Enako je s stigmatizacijo socialnih pomoči. Ministrstvo nikoli ni imelo podatkov, koliko je goljufij pri prejemanju socialnih pomoči, kakšne so in kdo je za to kriv. Trditve so se začele kar naenkrat pojavljati od vrhovnih predstavnikov ministrstva za delo navzdol: da se ljudje vozijo z mercedesi – vedno so mercedesi – po pomoč na centre za socialno delo, da gre za goljufije in da je treba to ustaviti. To je pritisk ministrstva proti povišanju socialnih pomoči. In seveda, če to začnejo govoriti ministri, se to razleze po celem javnem mnenju. Pred tem, deset in več let nazaj, ni bilo odpora večinskega javnega mnenja do prejemnikov socialne pomoči, zdaj se pa stigmatizacija povečuje.
Pri nas je najvišja možna socialna pomoč 402 evra, 40 evrov pod pragom minimalnih stroškov preživetja.
Tako je. In če vzamete ta kriterij, smo že na dnu. Imamo pa še druge kriterije. Eden od teh je, ali imamo minimalno ali vsaj zadovoljivo socialno politiko. Tole je splošen kriterij: socialna politika je prerazdelitev sredstev od zgornjih k najbolj spodnjim prebivalcem (k tistim, ki živijo v revščini), in to po netržnih kriterijih. Samo socialna politika lahko civilizira kapitalizem, da ne razpade. Ta je vzdržna, če že ne dobra, takrat, ko več sredstev pridobijo spodnji sloji kot zgornji. Če to povozite, je to zlom socialne politike. Poročilo OECD iz leta 2017 pokaže, da pri nas zgornjih dvajset odstotkov najbogatejših dobi iz redistribucije prav toliko sredstev kot najrevnejših 20 odstotkov. Po tem kriteriju imajo celo ZDA, pregovorno neoliberalna država, boljšo socialno politiko od naše. Ne pozabimo, da smo socialno politiko izumili Slovenci sočasno kot Skandinavci z Gosarjem (dr. Andrej Gosar, pravnik, politiolog, sociolog, 1887–1970, op. a.). Med obema vojnama smo izumili koncept socialne politike, po 2. svetovni vojni se je začel ta koncept, zlasti v Evropi, masovno prakticirati. Imamo zelo svetlo tradicijo, zdaj smo pa na točki, ko od redistribucije spodnji dobijo prav toliko sredstev kot najbogatejši. Torej socialna politika ne funkcionira.
Več v reviji Zarja Jana št. 42, 19.10.2021
